Ste se kdaj vprašali, kakšen je občutek, ko postaneš zmagovalec tekmovanja MasterChef? To nam je zaupala letošnja zmagovalka Zala Pungeršič iz Šmarjeških Toplic. Zala je strastna kuharica, ustvarjalka vsebin, podjetnica, gospodinja, dekle, hči, sestra … “V življenju imam veliko vlog. Predvsem pa rada živim polno življenje in sem prisotna v trenutku,” je dejala Zala.
V finalni 39. oddaji šova se je Zala spopadla z Anjo Fir. To je bil prvi ženski finale v zgodovini šova MasterChef Slovenija. Na koncu si je priborila zmago.
Kdaj ste se začeli zanimati za kuhanje, kdo vas je navdušil zanj?
Kuhati sem začela že v osnovni šoli. Mama je delala in nekdo je moral pripraviti kosilo. Ko sem prišla iz šole, sem skuhala kosilo zase in za očeta, tako da je šlo bolj za “preživetveni nagon” oziroma dejstvo, da sem bila lačna. 🙂
Veliko sem kuhala skupaj z babico in mamo. Vedno pa smo doma kuhali sami, nikoli nismo hodili jest ven. Verjetno tudi zaradi tega, ker izhajamo iz vasi, kjer ni dostavljavcev hrane.
Kako se je vaše življenje spremenilo po tem, ko ste postali zmagovalka MasterChefa?
Moje življenje se je spremenilo predvsem s tega vidika, da imam zdaj še manj časa, kot sem ga imela prej. Pa tudi da me ljudje prepoznajo oziroma opazijo bolj pogosto.
Življenje se mi je obrnilo na glavo, ker sem na nek način spremenila tudi svojo poklicno smer in se iz študentke takoj prelevila v podjetnico.
Kateri trenutek med tekmovanjem vas je najbolj ganil?
Ganljivih trenutkov na tekmovanju je bilo kar veliko, čeprav mogoče ni bilo videti. Z vsakim trenutkom sem tudi rasla. Najlepši trenutek pa je bila končna razglasitev zmagovalke. To je bila zame tista pika na i.
Katera jed, ki ste jo pripravili, vam je predstavljala največji izziv?
Zdi se mi, da je bila vsaka jed izziv, predvsem tiste, ki jih pred tem še nisem nikoli pripravljala. Najtežje so mi bile sladice, ker sem imela na tem področju najmanj znanja in izkušenj.
Kako vaše korenine vplivajo na ustvarjalni proces pri pripravi jedi in kako skušate vključiti domačnost?
Drugega kot lokalnih sestavin praktično sploh ne poznam. Ko kuham, uporabljam tisto, kar je aktualno v sezoni. Tudi na dogodkih podpiram in pripravljam lokalno.
Moj stil kuhanja je domač s pridihom modernosti.
Vaša kulinarika se zdi usmerjena v lokalno in sezonsko. Kako spodbujate ljudi, da cenijo in raziskujejo lokalne sestavine?
Pri nas v Šmarjeških Toplicah je to že zelo dobro razvito. Skoraj ne poznam človeka, ki ne bi hodil v lokalni mlin. Rekla pa bi, da trenutno to prihaja v modo. Ljudje vse več kupujejo lokalno.
Bo pa treba na tem še veliko delati in vztrajati. Takšna hrana je res dražja, ampak veliko bolj kvalitetna. To je dejstvo.
Kateri kuharski nasvet bi delili z ljubitelji kuhanja in kako bi ustvarjanje na tem področju približali tistim, ki se kuhinje izogibajo?
Za ljubitelje bi rekla takole: Vsak teden si zamisli novo jed ali pa poskusi kakšno novo sestavino, ki je še ne poznaš, saj se na tak način kulinarično znanje hitro širi. Ne ostaneš pri osnovah, ampak stalno napreduješ.
Za tiste, ki niso najbolj vešči v kuhinji in v sebi nimajo te “žilice” pa: dober občutek je, ko znaš nekaj skuhati. Slej ko prej pride v življenju trenutek, ko to pride prav in ko je dobro biti samozadosten. Poglejte kakšne recepte, potem pa se temu prepustite in ustvarjajte.
Vsi, ne samo kuharji, smo v življenju naredili ogromno napak in tako je tudi v kuhinji. Te napake poskusiš potem popraviti in se jih ne bati.
