“Nisem anksiozen, le zelo oprezen sem,” zagotavlja 35-letni Pavel. A njegova žena Jana se ne strinja z njim. V desetih letih skupnega življenja je bila premnogokrat priča moževim strahovom in ne zmore več: paziti, da otroci v parku ne splezajo previsoko na igrala, iz strahu, da ne bi padli, na letališče priti štiri ure prej, da ne bi zamudili leta, iti k zdravniku ob najmanjšem pokašljevanju, saj je lahko znak resne bolezni, itd.
Anksiozna oseba doživlja dve trdni resničnosti: svet je poln možnih nevarnosti in če hočemo preživeti, je treba biti skrajno previden. Za njeno okolico je takšno vedenje prava preizkušnja in je pogosto vir nesoglasij in prepirov. Kako torej preživeti z zakoncem, ki uveljavlja eksplozivno mešanico fiktivnih skrbi in skrbi, povezanih z vsakodnevnim življenjem?
“Prenašajte drug drugega.” Že, ampak …
Pregovor pravi: “Nasprotja se privlačijo.” Zgodi se, da je eden v paru anksiozen, drugi pa zelo sproščen. Na samem začetku morda vlada dobro ravnovesje, sčasoma pa postajata podobna drug drugemu in se po določenem času vse poruši.
“Večinoma upamo, da se bo drugi spremenil, da se bodo težave zmanjšale in ga bo ljubezen ozdravila. A ne nazadnje spoznamo, da se to ne zgodi,” pravi Bénédicte Lucereau, zakonska svetovalka ter zakonska in družinska terapevtka. Strokovnjakinja še pojasni, da “anksioznost razkriva nekaj psihološkega in tega navadno ne izberemo sami”.
50-letna Marjeta to zelo dobro ve. V 25 letih zakonske zveze se je naučila živeti s strahovi svojega moža.
“Kadar je z menoj v avtu, ne presežem hitrosti 40 kilometrov na uro v naselju, čeprav bi lahko peljala 50 kilometrov na uro. Filipa je preveč strah prometne nesreče in kazni. Težko je, zlasti kadar zamujava, jaz pa se vozim kot polž! Poleti zvečer ne odpiram oken, ker je Philippa strah, da ga bodo komarji požrli … Čeprav me to jezi, sem se sčasoma navadila na takšno življenje,” je povedala. Bénédicte Lucereau pa meni, da Marjetino ravnanje ni rešitev.
“Sveti Pavel pravi: ‘Prenašajte drug drugega’ (Kol 3,13). To je zelo krepostno, a v teh primerih neučinkovito. Tako namreč anksiozno osebo le zadržujemo v njenih strahovih, na katere se je navadila,” obrazloži svetovalka, ki predvsem spodbuja k “sočutju, vendar ne tako, da podležemo izsiljevanju ali manipulaciji tistega, ki se vsega boji”.
Predvsem pa do anksioznega zakonca ne smemo biti materinski! “V zakonu ni hujšega, kot je materinska skrb za drugega. To ubija ljubezen,” poudarja Bénédicte Lucereau.
“Vsak se mora zavzeti, da pozdravi lastne slabosti. Zakonec je lahko samo sočuten in posluša,” pojasni strokovnjakinja in obenem zakonca vabi, naj spodbuja drugega k temu, da prevzame odgovornost za svoje tesnobe. Kako se torej vesti ob anksioznem zakoncu? Kako ne izgubiti živcev? Ali ga je treba pustiti samega z njegovimi tesnobami?
Humor in tveganje
Anksiozne osebe so pogosto prepričane, da so njihovi strahovi utemeljeni in da so drugi nevedni. Brezpredmetno se je torej prepirati, kot se na primer Jana, ki včasih pogovor s Pavlom pretvori v partijo pingponga argumentov in protiargumentov o razliki med strahovi in razsodnostjo.
Zakaj ne bi določenih situacij obrnili na humor? Seveda pod pogojem, da bo drugi to sprejel. “Z množenjem dejstev lahko tesnobnost pri drugem le še pogljabljamo, ko mu hočemo dopovedati, kako neutemeljena je,” pravi Bénédicte Lucereau, ki opozarja, da vendarle ne smemo tesnobnosti drugega jemati kot nekaj nepomembnega. “Karkoli je vezano na iracionalni strah, je vedno pomembno.”
Glede na to, da um velikokrat potrebuje izkušnjo, da se prepriča, lahko anksiozni osebi predlagamo, naj izstopi iz svojega udobja in sprejme nekaj tveganja, kot na primer, da odpotuje za vikend, ne da bi prej rezervirala, ali da pusti otrokom igrati se v parku, ki ji ni ravno pri srcu, ker se ji zdi prenevaren za otroke, da vidi, da se otroci zabavajo in so na varnem. Če pa tesnobnost osebo tako ovira, da ne more živeti kot osebe v njegovi okolici, ji mora zakonec svetovati obisk terapije.
Deset molitev, ki jih zmolite, ko vam tesnoba ne pusti dihati:
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
