Mamljivo je misliti, kako vsakdanja molitev rožnega venca pomeni, da smo v trenutku sveti.
Podobno velja: če se vsak petek v letu vzdržimo mesa, to še ne pomeni, da smo pobožni katoličani.
Izpolnjevanje vidnih verskih opravil je vsekakor pomemben del našega krščanstva, vendar to ne pomeni, da bomo samodejno odšli v nebesa.
Sv. Frančišek Saleški to misel pojasnjuje v svoji knjigi Uvod v bogoljubno življenje:
Nekdo zelo ceni post in je prepričan, da živi zelo pobožno življenje, dokler se strogo posti, čeprav je njegovo srce polno grenkobe; in čeprav si v svoji veliki vzdržnosti ustnic ne navlaži z vinom, morda niti z vodo, se jih zaradi obrekovanja in klevetanja ne sramuje namočiti v kri svojega bližnjega.
Drug človek se ima za pobožnega, ker vsak dan ponavlja številne molitve, čeprav se obenem ne vzdrži vseh vrst jeznih, nadležnih, domišljavih ali žaljivih govorov med svojo družino in sosedi. Ta človek brez zadržkov odpira svoj mošnjiček za miloščino, zapira pa svoje srce za vsa nežna in odpuščajoča čustva do tistih, ki mu nasprotujejo; medtem ko je ta človek dovolj pripravljen odpustiti svojim sovražnikom, nikoli ne plača svojih upravičenih dolgov, razen pod pritiskom.
Sv. Frančišek Saleški v nadaljevanju poudarja, da “se vsi ti ljudje običajno imenujejo verniki, vendar v nobenem pravem pomenu niso resnično pobožni”.
Recept za svetost
Ključ do svetosti ni v tem, da s praznim srcem izpolnjujemo številna verska opravila.
Namesto tega smo poklicani, da Bogu podarimo vse svoje bitje, telo in dušo. Našim dejanjem mora slediti nežno srce, srce, ki gori od Božje ljubezni.
Če vsak dan molimo rožni venec, moramo dovoliti, da molitev prodre v naše srce in ga omehča, tako da bomo pomagali bližnjemu v stiski.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
