Nauk o resnični navzočnosti Jezusa v evharistiji naredi nekaj neverjetnega: najmanj učene kristjane izenači z najvišjimi mistiki.
To pa zato, ker zakrament vernike brez besed uči, kar si visoka teologija prizadeva pojasniti: Jezus Kristus, druga oseba Svete Trojice, je resnično navzoč v Najsvetejšem zakramentu in se želi združiti z nami.
Preprost miselni poskus kaže, kako jasen je pomen evharistije
Jezus je rekel: “Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.” Če pri obhajilu rečeš “amen”, je dejal sveti Avguštin, “bodi torej ud Kristusovega telesa, da bo tvoj amen resničen”.
Da bi razumeli, kaj to pomeni, si predstavljajte, da vam maša v teh trenutkih ponuja nekaj drugega.
Predstavljajte si, da duhovnik blagoslavlja deske, kladiva in žeblje ter namesto “to je moje telo” izgovarja besede “zgradite veličastno hišo”. Nato si predstavljajte, da vsakdo, ki pristopi k obhajilu, prejme kladivo, žeblje in deske.
Povsem jasno bi bilo, kaj se dogaja: ta skupina namerava zgraditi posebno hišo in vsaka oseba se je zavezala k izvedbi projekta.
Ali pa si predstavljajte, da duhovnik blagoslavlja zbirko orožja, govori o veliki bitki in vsakemu izroči meč. Tudi to sporočilo bi bilo očitno: pri tej slovesnosti bi bili imenovani za vojake, ki naj bi odšli na bojišče.
No, prav tako očitno je, kaj se dogaja v evharistiji. Zakaj duhovnik prinese Kristusovo telo med nas v obliki kruha in ga nato zaupa vsakemu izmed nas? Zato, ker se Jezus želi pomnožiti in želi biti popolnoma združen z vsakim od nas, da bi lahko opravil svoje delo.
Edini razlog, zakaj to ni očitno, je ta, da je vse skupaj tako nepričakovano
Če bi vi ali jaz imeli božanske moči, je to zadnja stvar, ki bi jo storili. Jaz bi se recimo spremenil v mogočnega superjunaka, ki bi bil sposoben opravljati dobra junaška dejanja za druge ljudi, in to povsem sam.
Pravi Bog pa si ni želel tega. Storiti želi nekaj še večjega: dobra junaška dejanja za ljudi želi opravljati vnavadnih ljudeh in prek njih. In tako je, namesto da bi postal superjunak, prevzel obliko kosa kruha.
Pomislite na vse stvari, ki jih hostija pri obhajilu ne more storiti – in vse tiste, ki jih lahko
Če pokličete prijatelja v stiski in telefon postavite poleg posvečene hostije, vaš prijatelj ne bo slišal ničesar. Če bi hostijo položili na ulico, kjer živijo brezdomci, bi ta ležala na tleh, nemočna, da jim kakorkoli pomaga.
Toda pomislite, kaj Bog v podobi hostije lahko stori. Bog v podobi hostije lahko vstopi v telesa neštetih ljudi, ljudi v vseh kulturah, kjer poznajo kruh, torej vseh kulturah, in v vseh narodih, do katerih lahko pride duhovnik, torej vseh narodih.
S telesom in dušo se lahko združi z vsakim, ki ga zmore prejeti v veri – in ga nato pošlje v svet. Potem, ko ste prejeli Jezusa, lahko pokličete in potolažite svojega trpečega prijatelja ter opravljate Njegovo delo med brezdomci.
To je sporočilo, ki naj bi ga prejeli ob koncu maše
“Pojdite v miru,” na koncu maše reče duhovnik in s tem misli: “Pojdite, poslani ste, oznanjujte Gospodov evangelij!” Nato v svet izpusti vse tiste katoličane, ki so Jezusa sprejeli v svoja telesa in svoje duše.
Jezus je prišel k nam in živel med nami v Nazaretu, na lastnih nogah. Po smrti in vstajenju pa se je odločil, da bo ostal z nami, kakor je storil v Emavsu, kjer sta ga učenca prepoznala po lomljenju kruha.
Zdaj nam Bog v obhajilu govori: “Svet ima toliko težav, toliko problemov, in vsakdo si želi, da bi ga čudežno rešil. Zato sem to tudi storil. To je največji čudež med vsemi čudeži: kruh sem spremenil v samega sebe, da bi se lahko združil z vsakomer, ki prejme zakrament, ter opravil svoje delo prek neštetih pomočnikov in skupaj z njimi.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
