“Kaj ne bi še malo študiral? Lahko še malo počakaš.” “Kaj pa dekleta?” “Ne boš imel družine?” “Toliko talentov imaš! Moral jih boš zavreči.”
Ko je poslušal te in podobne pomisleke, je Domen Kos, danes 24-letni salezijanec, odgovarjal sebi in drugim: “To, kar mi Bog ponuja, je toliko močnejše in izpolnjujoče kot tisto, kar je v očeh drugih običajno življenje. Izobrazba, posvetni poklic, žena te lahko napolni, a z življenjem se ne gre igrati. Gre za pomembno odločitev.” Čutil je radikalen klic, poziv. Zdelo se mu je vredno vsaj poskusiti.
Zdaj je drugo leto v celjskem salezijanskem centru. Pred tem je dve leti študiral filozofijo v Italiji. “Tako močan, kot je bil klic po globlji izpolnitvi, je bil močan tudi nasprotni odziv družbe. Odraščal sem v dobi, ko je smisel za življenje po veri in duhovni poklic že na zelo nizki ravni. Ko gledam nazaj, sem bil pogumen. A če ne bi bila ta ‘provokacija’ v mojem srcu tako močna, ne bi šel z glavo skozi zid. Tako pa sem šel. Tedaj o tem nisem razmišljal, to se mi je zdelo drugotnega pomena.”
Kdo je Domen?
Bog ga je želel prav tedaj
“Na tem argumentu pade veliko mladih, menijo namreč, da niso dovolj dobri. Zdaj vidim in vem: Gospod me je hotel takega, kot sem bil tedaj. S tisto duhovno, psihološko in telesno sliko. Takega me je hotel vzgajati naprej, a že odločenega.”
“Kot zaznavam, gre pri mladih, ki razmišljajo o duhovnem poklicu, za odziv, da bo že minilo. Kot mine lakota ali želja po sladkarijah. Ne gre tako. Vem iz svoje izkušnje in pričevanj drugih, ki so stopili na podobno pot. Še enkrat: če čutiš radikalen klic, je vredno poskusiti. Četudi 99 odstotkov ljudi ne meni tako, veliko ostalih pa obupa.”
Številni talenti za druge
Duhovni spremljevalec Janez Suhoveršnik, ki smo ga na Aleteii že gostili, mu je pred prihodom med sobrate jasno povedal: “Če čutiš nek klic, se odzovi, pojdi takoj. Gospod tudi ni čakal s klicem. V tebi vidi potencial.”
Zavedal se je, da talentov ne bo treba vreči v koš: “Potenciale, ki jih imam, bom še nadgradil in jih postavil v drugačno luč.” Jih daroval v dobro drugih. Na primer glasbene in športne talente za obogatitev maše, sprostitev sobratov ali lepši večer mladih.
Seveda tudi pri Domnu ni šlo brez dvomov, tuhtanj, razločevanja, a karizma svetega Janeza Boska, ki ji sledijo salezijanci, je bila premočna.
Iz varnega zavetja doma
V zgodnejši mladosti je bil zelo vpet v animatorsko in oratorijsko delo za mlade in otroke v domači župniji na Gorenjskem. Takoj po srednji šoli je to postavil na povsem druge temelje. Odšel je na Rakovnik, kar je zanj predstavljalo šok. Prvič je šel od doma, ki mu je nudil zavetje, toplino in lagodje. Tedaj je njegov dom postala salezijanska skupnost za razločevanje, ki se zdaj imenuje Hiša dobrega pastirja.
Ne soliranje, ampak skupnost
Tam je hitro spoznal stvarnost vsakdanjika: “Idealistična podoba v moji glavi je bila: don Bosko, ki rešuje mlade, jih pobira z ulic in daje na voljo varen dom, vzgaja, daje kruh, prostor za bivanje, vzgaja v veri. Jaz bom delal, sem si mislil, jaz bom odreševal mlade. S tem, kar znam, bom kazal mladim pravo pot za življenje. Vse bo teklo lepo, mladi se bodo kar odzivali … Tako sem pred tem doživel animatorsko izkušnjo, župnik mi je zelo zaupal. To je bilo obdobje rožic, mislil sem si, koliko sem naredil. A don Bosko nikoli ni delal sam, to sem začutil šele, ko sem prišel na Rakovnik.” Tako je še posebej izrazito začutil povezovalno moč skupnosti.
Hitro je spoznal, da je to prava pot: “Učinek za mlade je večji, če nas je več. Tam, kjer vzgojitelj ni solist. Ta podoba se je začela risati v meni. Če pa želimo nekaj predati mladim, moramo imeti najprej sami. Tu je zelo pomembna salezijanska duhovnost. Molitev, osebna in skupna. Osmišljanje dela z mladimi.”
Kako se približa mladim?
Kako pristopi k njim? “Samo če si jim blizu, boš razumel, kakšni so. Da se jim približaš na nevsiljiv način. Don Bosko je to izpilil. Njegova vzgojna umetnost je navzočnost. Mlade je vlekel iz stisk tako, da jim je bil blizu. Smo učitelji, vzgojitelji, očetje, a tudi prijatelji. Včasih je res težko definirati, koliko prijateljstva je koristnega. Pomembni so navzočnost, zanimanje in sproščenost, odprtost, da jih ne omejuješ. To je vstopna točka: igranje kitare, nogomet, vsak talent, vsaka spretnost. Če ocenijo, da imaš podobne interese kot oni, lahko preskoči iskrica in se vzpostavi nek globlji odnos, salezijanski vzgojni proces.”
Kdo ga je še posebej zaznamoval?
Prvi vtis je le eden
V petih salezijanskih letih je Domen dodobra spoznal, da so odnosi včasih polni ovinkov. “Z nekaterimi težko vzpostaviš globlji odnos, kot je brcanje žoge. Drugi pa se takoj odprejo za kaka globlja vprašanja. Z nekaterimi imamo iste hobije, na primer igranje kitare. Zelo pomemben pa je prvi stik. Zelo se trudim napraviti dober prvi vtis.”
Izpolnjujoče delo
Trenutno je njegovo delo pomoči v župniji blaženega Antona Martina Slomška, delovanje v Salezijanskem mladinskem centru in programu PUM-O+ (projektno učenje mlajših odraslih).
“Moje delo me izpolnjuje kot človeka, redovnika, kristjana. Ne polni me toliko s čustvene plati. Zavedam se, da življenje ni čas, ki teče v prazno. Živeti, ne životariti, pravi blaženi Pier Giorgio Frasatti. To mi daje duhovna baza. Da živim kot moški, kristjan, redovnik, salezijanec. Z veseljem se oziram naprej,” s širokim nasmehom pove Domen, ki ga jeseni čaka tretji letnik Teološke fakultete.
Brez tega vprašanja, četudi je morda čisto malo nadležno, pa pogovora seveda nismo mogli skleniti. Kdaj bo nova maša? “Formacija pri nas salezijancih traja precej dolgo,” se namuzne, “ampak, če bo šlo vse po sreči, čez štiri ali pet let.”
