30. oktobra 1867 je v samostanu hčera krščanske ljubezni v Neversu štiriinštirideset novink izreklo slovesne zaobljube. Ta mlada dekleta so s tem postala članice redovne skupnosti: prejela so svoje naloge in se razkropila po različnih redovnih hišah. Škof jih je poklical drugo za drugo. Le ena kandidatka je ostala na svojem mestu: ali so nanjo pozabili? Še slabše …
Škof Forcade se je sklonil k redovni predstojnici in jo vprašal: “Kaj pa s. Marija-Bernarda?” “Vaša ekscelenca, ona je povsem neuporabna!” V prostoru je zavladala ledena tišina; s. Marija-Bernarda se je vsa zardela dvignila iz klečečega položaja. Ko je klečala pred škofom, je izvedela, kje bo odslej opravljala svoje življenjsko poslanstvo: nikjer.
“Povsem neuporabna”
Škof se je sklonil k njej in jo vprašal: “Ali je res, ubogi otrok, da si povsem neuporabna?” “Da, Vaša ekscelenca.” Nato se ji je zlomil glas, ko je rekla: “To sem vam povedala že v Lurdu in Vi ste mi rekli, da sploh ni pomembno.”
Mati Jožefina, razburjena, da niti škof niti mlado dekle ne igrata vloge, ki jima jo je določila, je rekla: “Vaša ekscelenca, če želite, jo lahko iz usmiljenja obdržimo tukaj v materni hiši in jo zaposlimo v bolnišnici za čiščenje in pripravo zeliščnih čajev. Ker je vedno bolehna, bo to ravno pravšnje zanjo!”
Škof Forcade se je obrnil k mladi redovnici in nežno rekel: “Kar zadeva mene, sestra, Vas zadolžujem za molitev.”
S. Marija-Bernarda se je umaknila, saj ni razumela nič več kot druge sestre o javnem ponižanju, ki ga je bila pravkar deležna. Razen njenih nadrejenih pa nihče ni vedel, da je bila to pravzaprav izjemna čast, odličen način, kako jo obdržati v hiši. To je bilo v nasprotju z običajem, saj je bivanje na sedežu redovnega vodstva običajno pomenilo višek redovne poti posamezne sestre. To je bil torej dokaz, da vlada zanimanje za to drobno ženo, visoko le 1,42 metra.
Bolehna, vendar duhovno obdarjena
Ali je bila s. Marija-Bernarda res neuporabna? Že od otroštva je trpela zaradi astme: to stanje je do zadnjih nekaj mesecev njenega življenja prikrivalo tuberkulozo, ki jo je razjedala, in to obdobje je preživljala v bolnišnici. Še pred letom dni so njeni nadrejeni mislili, da jo bo resnejši napad stal življenja. V razburjenju ob misli, da bi jo izgubili, ne da bi potrdili njeno pripadnost redovni skupnosti, so pohiteli in jo sprejeli in articulo mortis, “na točki smrti”. Naslednji dan, ko so opazili, da se je njeno stanje izboljšalo, pa so ji znova odvzeli črno tančico in redovni križ, kot je velevalo pravilo.
Nihče, in ona je bila edina, ki tega ni vedela, je ne bi poslal stran, četudi bi jo sprejeli “brez dote”, “iz usmiljenja”, kot je rekla mati Jožefina. V resnici so se vse redovne skupnosti med seboj potegovale za čast, da bi jo lahko sprejele …
Nadlegovanje in očitki
S. Marija-Bernarda je bila namreč Bernardka Lurška, ki je med 11. februarjem in 16. julijem 1858 osemnajstkrat videla Devico Marijo. Prikazovanja v Lurdu so bila tako slavna, romanja pa tako priljubljena, da navzočnost Bernardke v skupnosti “ne bi bila brez koristi”, če uporabimo besede matere Jožefine malce pred tem, ko se je bala, da bodo tekmice “prišle in ukradle” njeno častno novinko.
Ko pa so bile predstojnice prepričane, da bo Bernardka ostala pri njih, se je zdelo, da jo bodo ves čas le ustrahovale in ji očitale. To naj bi jo očitno ponižalo in ji pomagalo, da bi bilo njeno življenje blagoslovljeno — vse to so nedvomno počele v dobri veri …
Takšen odnos do nje pa je verjetno izhajal tudi iz dejstva, da se to dekle z zadržano francoščino (njen prvi jezik je bil okcitanščina), ki je komaj znalo brati in pisati in je imelo močan značaj, ni skladalo s predstavo, ki so jo te meščanke imele o zaupnici Device Marije … Zakaj se je Preblažena Devica spustila tako nizko, da je izbrala to neomikano in neizobraženo kmečko dekle, ko pa je bilo toliko “modrih in krepostnih” redovnic? Človek se vsekakor sprašuje …
Nadrejene pa do Bernardke niso imele takšnega odnosa zato, ker bi jih dekle razočaralo. Bile so dovolj razumne, da so znale ceniti krepost, pobožnost ter tiho sprejemanje križev in trpljenja, ki so bili zanjo značilni. Šlo je predvsem zato, da je niso razumele, in sčasoma si je niti niso več želele razumeti.
Ko so nekega dne po smrti s. Marije-Bernarde začeli govoriti o začetku postopka za njeno beatifikacijo, je njena nekdanja predstojnica novink, ki je vztrajala, da je treba o njej govoriti kot o “povsem običajni redovnici”, poskušala to preprečiti in je zamomljala: “Počakajte vsaj, da umrem.”
Hudič je na preži, toda na koncu je poražen
Kakšno je bilo Bernardkino življenje v Neversu? “Sramotenje in poniževanja” bolj ali manj povzemajo njeno vsakdanje življenje … Toda od trenutka, ko je vstopila v samostan, ki mu je dala prednost pred zunanjim svetom in celo pred poroko, je izbrala križ in njegove bolečine, ki jih je prenašala, govoreč, da jih prenaša “za veliko grešnico”.
To ji ni preprečilo, da bi se očiščevala greha, temveč ravno nasprotno. Ko ji je bilo dodeljeno delo v bolnišnici, je premogla čudovito sočutje in prijaznost. Brez odpora je prevezovala rane, pomagala umirajočim in umivala trupla umrlih – vsaj dokler je imela dovolj moči.
Leta 1875 je tuberkuloza napadla njene kosti. Povzročila ji je neznosno trpljenje in jo priklenila na posteljo, kjer je bila resnično neuporabna: to je bila njena nočna mora. K trpljenju so pripomogle tudi preležanine. V začetku leta 1879 je prosila, naj odstranijo pobožne podobe, ki so krasile njeno nišo in ob katerih je premišljevala. V pojasnilo je pokazala na svoje razpelo: “To mi zadošča.”
Poleg telesnih bolečin jo je pestila tudi duhovna stiska. Bernardka je tolikokrat slišala, kako se ni primerno odzvala na prejete milosti, da je postala prepričana o svoji nevrednosti in malodane o svojem prekletstvu. “Strah me je, tako me je strah! Prejela sem toliko milosti, pa sem jih tako malo izkoristila!” je stokala.
Hudič je prežal naokoli, vendar ni mogel premagati neverjetne odpornosti te drobne žene. Brezmadežna mu ni dopustila, da bi užil zmagoslavje nad njeno zaupnico. “Zmleli so me kot pšenično zrno,” je vzdihnila mlinarjeva hči iz Moulin Bolyja. Toda če zrno ne umre, ne more obroditi sadov in Bernardka je to razumela.
Njene zadnje besede
16. aprila 1879 okoli poldneva je skupnost videla, da je njena smrt neizogibna. Sestri, ki ji je predlagala, naj Marijo prosi za “tolažbo”, je odgovorila: “Ne, nobene tolažbe. Le moč in potrpežljivost.” Umrla je na velikonočno sredo ob 15. uri. Njene zadnje besede so bile besede križanega Kristusa, ki ga je tako zelo ljubila: “Žejna sem …”
“Ne obljubljam, da te bom osrečila na tem svetu, ampak na onem,” ji je nekoč dejala Devica Marija. Zdaj jo Bernardka na vekov veke gleda iz oči v oči.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
