Jezus je želel, da bi se njegovi učenci zgledovali po njem, še posebej v molitvi.
Katekizem Katoliške cerkve poudarja, kako je Jezus molil v samoti:
Jezus se pogosto umika v odmaknjene kraje, v samoto, na goro, najraje ponoči, da bi molil. Jezus nosi v svoji molitvi ljudi, ker si tudi v svojem učlovečenju privzema človeško naravo, in jih daruje Očetu, ko daruje sam sebe. On, Beseda, ki si je “privzela meso”, je v svoji človeški molitvi deležen vsega tistega, kar živijo “njegovi bratje”; deležen je njihovih slabosti in sotrpi, da bi jih tega osvobodil. Saj ga je Oče zato poslal. Njegove besede in njegova dela se potemtakem izkazujejo kot vidno razodevanje njegove molitve “na skrivnem”.
(KKC 2602)
Učenci so pogosto videli Jezusa, kako moli sam, in ga nato spraševali, kako naj molijo:
“Nekoč je Jezus na nekem kraju molil. Ko je nehal, ga je eden izmed njegovih učencev prosil: ‘Gospod, nauči nas moliti.'” Ali se v Kristusovem učencu ne zbudi hrepenenje po molitvi, ko najprej gleda svojega Učitelja, kako moli? Tedaj se je more naučiti od Učitelja molitve. Ko otroci gledajo in poslušajo Sina, se naučijo moliti in prositi Očeta.
(KKC 2601)
Čeprav je Jezus molil tudi v družbi svojih učencev, pa ni molil samo v družbi drugih ljudi. Molil je z ljudmi in sam, s čimer nam je dal zgled, ki mu moramo slediti.
Da bi posnemali Jezusovo molitveno življenje, moramo moliti tako v samoti kot tudi v občestvu. Ne smemo zanemarjati ne ene ne druge vrste molitve. Vzemite si trenutek in si oglejte svoje molitveno življenje: kako pogosto molite v samoti?
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
