Ne le plezalk s fenomenalno Janjo Garnbret na čelu, Slovenija ima tudi odlične plezalce. V zadnjem času je najbolj v soju žarometov Gorenjec Luka Potočar, ki je s svetovnega prvenstva v Moskvi domov prinesel srebrno kolajno v težavnostnem plezanju, prvo moško za Slovenijo v tej disciplini. In to pri komaj 19 letih! Za nameček je postal tudi najboljši slovenski plezalec preteklega leta.
Luka, pogovarjava se relativno zgodaj, kar zadeva dajanje intervjujev, ob devetih dopoldne. Vam vstajanje ne dela preglavic, ste bolj jutranji tip?
Bolj večerni. 🙂 Trenutno študiram na višji strokovni šoli za informatiko, kjer so termini študijskih obvez mešani, nekaj dopoldne, nekaj zvečer. V srednji šoli pa sem vstajal ob 5.15. V tistem obdobju sem moral postati jutranji človek. To mi ni “sedlo”, ampak sem se navadil. Treninge imam ob šestih zvečer. Več delam zvečer kot zjutraj.
Vso srednjo šolo ste vstajali tako zgodaj?
Da, štiri leta. Ob 6.00 sem imel avtobus z Jesenic v Kranj, kjer sem obiskoval srednjo tehniško šolo, smer računalništvo. Bilo je naporno in časovno potratno. A druge možnosti ni bilo. Na avtobusu sem oddremal kako kitico, če je bilo treba, naredil tudi kako nalogo.
Imate težave s spanjem pred velikimi tekmami?
Včasih moram spat precej bolj zgodaj, kot sem vajen, zato mi je težko zaspati. Še posebej, če tisti dan nič ne delam. Ko imam treninge, veliko lažje zaspim. 🙂 Tudi po šoli sem kdaj zaspal popoldne.
Če povsem poenostavim tri discipline plezanja: pri težavnostnem je pomembno, kako visoko prideš. Pri hitrostnem se meri čas, pri balvanskem pa preplezani balvani. Zakaj je težavnostno plezanje najbolj po vašem okusu?
Treniram vse. Morda mi težavnostno najbolj ustreza zaradi moje konstrukcije telesa. Pri hitrostnem so treningi drugačni. Pravzaprav ne vem, zakaj sem pri težavnostnem boljši.
Pri 19 letih ste osvojili srebrno kolajno na svetovnem prvenstvu. Se zaradi tega počutite delno izpolnjenega, še bolj motiviranega ali vas prevevajo kaka drugačna čustva?
Gotovo se počutim še bolj motiviranega. Rezultat mi daje zagon. Ker sem tako mlad, ne bi bilo nič narobe, četudi bi se mi nastop ponesrečil. Drame ne bi bilo. Prej sem bil zraven na dveh prvenstvih, to je tekma, ki pomeni precej več kot “navaden” svetovni pokal. Navdušen sem bil, ko sem videl, koliko ljudi me je spremljalo. Sprejem je bil v Radovljici, saj tekmujem za tamkajšnji klub. Vse to mi daje dodatno motivacijo.
Ne glede na mladost članski uspeh po dosežkih med mlajšimi mladinci in mladinci, kjer ste bili svetovni prvak, ni presenečenje. Tudi tekmeci na vas gledajo tako?
Upam, da. 🙂 Pri mladincih še nabiraš izkušnje. Rezultati pa so namenjeni temu, da te opazijo trenerji, ki skrbijo za članske ekipe, da te povabijo na kake tekme. Članska raven tekmovanja je povsem drugačna. Zame je zelo pomembno, da sem tako zgodaj prišel k članom in pokazal potencial.
Postopnost, potrpežljivost in delo so ključne besede za vaš uspeh. Še katera?
Najpomembnejša je potrpežljivost. Najpomembnejše je, da uživaš v plezanju in čakaš na potrditev, ali si nadarjen zanj. Delo pripomore k temu, da lahko pokažeš več kot ostali. Ob vztrajnosti bodo prišli rezultati. Ni vedno lahko zbrati volje za vsakodnevne treninge.
Zakaj bi mladim priporočili prav plezanje?
Ne glede na to, da gre za posamični šport, je pri plezanju izjemno pomembna družba. Plezanje združuje ljudi, vmes je tudi kanček tekmovalnosti, ki je dobra za vsak šport. Na treningu kdaj ni videti, da je plezanje lep šport, ker je tudi garaški.
Kaj to konkretno pomeni?
Da si po treningu precej utrujen, da moraš iti kdaj prek bolečine, do katere v kakem drugem športu sploh ne bi prišlo. A se navadiš.
Celoten intervju je bil objavljen v reviji #najst.
Kako gledate na Janjo Garnbret? Jo imate za vzornico?
Ona je plezanje, ne le v Sloveniji, ampak tudi po svetu, pripeljala na višjo stopnjo. Zaradi nje veliko več ljudi plezanje vidi kot pomemben šport. Tako jaz kot ostali se lahko zgledujemo po njej. Več, kot je dosegla ona, se skoraj ne da. Fantje pa tudi: v Kranju smo bili trije finalisti. Vzor je Domen Škofic, zmagovalec skupnega seštevka svetovnega pokala. Tudi plezalci v preteklih letih, na primer Klemen Bečan, so dokazali, da je slovensko plezanje močno tudi pri fantih. To bomo pokazali tudi v prihodnosti!
Merite na olimpijsko zlato v Parizu čez tri leta?
Ne gledam tako daleč. V sezoni pred olimpijskimi igrami se je treba še uvrstiti nanje. Zato bom najprej osredotočen na to nalogo. Če pa mi uspe priti na olimpijske igre, pa je le zlato tisto, na kar je treba ciljati.
Nekoč ste na Instagramu, ki ga imate urejenega zelo lično, v angleščini napisali: “Ne moreš zmagati, če se ne naučiš, kako izgubljati.” Ste se iz padcev naučili veliko lekcij?
Definitivno. Poleg izkušnje, ki jo dobiš z rezultati, ki so po tvoji oceni pod pričakovanji, se tudi bolj zamisliš nad sabo, kot bi se, če bi zmagal. Razmišljaš o tekmi, o malenkostih, kje ti je zmanjkalo. Šele takrat lahko prideš do zmag.
Kateri padec vam je bil v največji poduk?
Začetki v članski reprezentanci so bili boljši, kot sem pričakoval. Konec sezone 2018 pa je bil precej porazen, podobno tudi začetek sezone 2019. To je bilo najtežje obdobje, ki me je tudi največ naučilo. Težke tekme, precej slabi rezultati, ampak če pogledam nazaj, sem z dozdajšnjim napredkom v karieri zelo zadovoljen.
Kako ste se pobrali iz brezen razočaranja?
Hm, ne vem, bil sem star 17, 18 let. Ne vem, ali sem razmišljal, da imam v članski karieri precej pred sabo. Da so izkušnje najpomembnejše. Bolj sem razmišljal o tem, zakaj mi ni uspelo.
Ste tudi konkretno, fizično padli iz stene?
Gotovo. Na treningih se to pogosto dogaja. Boleče je, poškodoval pa se na srečo nisem.
Je hujši padec fizičen ali bolj boli neuspeh?
Težje se je pobrati po psihičnem padcu.
