Nekateri otroci imajo grozovit začetek življenja, ker pa so v sebi resnični borci, jim to pozneje v življenju lahko pomaga pri premagovanju težav, s čimer so velik navdih drugim ljudem. Prav to velja tudi za Ernieja Gawilana, prvega filipinskega dobitnika zlate medalje na azijskih paraigrah.
Občudovanja vredni mladi športnik je preživel materina prizadevanja, da ga splavi. Zaradi poskusa predčasne prekinitve nosečnosti pa je ostal brez obeh spodnjih nog in z nerazvito levo roko.
Razmere so se še poslabšale, ko je oče po njegovem rojstvu zapustil družino, mati pa je le pet mesecev pozneje umrla zaradi kolere. Ernie je postal sirota, vendar je zanj poskrbel dedek.
Pri devetih letih je deček spoznal poslovneža Vicenteja Ferrazzinija, ki je dedka spodbudil, da je Gawilana poslal v Katoliški center za usposabljanje invalidov. Tam so zanj skrbele redovnice, sestre sv. Dominika.
Prihodnji prvak v plavanju
Po osnovnošolski izobrazbi je Ernie postal hišni pomočnik v drugem verskem centru za usposabljanje. Tam se je njegova plavalna kariera začela zares. Športnik je v pogovoru za filipinski spletni portal SPIN leta 2014 povedal:
“Verjetno sem bil dober plavalec že v materinem trebuhu, ker sem preživel splav. Kar plaval sem.”
Plavalec je tudi pojasnil, da je bil v otroštvu pogosto deležen ustrahovanja zaradi videza. “Ko sem v vodi, moje telesne okvare ni opaziti … Videti sem kot običajen človek.”
Z njegovo strastjo do vode je prišla velika spretnost. Plavalni trener Jude Corpuz je opazil njegovo nadarjenost in ga prosil, naj se pridruži plavalni ekipi za invalide.
Od svojega prvega plavalnega tekmovanja na filipinskem olimpijskem festivalu leta 2008 je Gawilan nadaljeval z udeležbo na nadaljnjih mednarodnih tekmovanjih in v tem času osvojil občudovanja vreden nabor odličij.
Kot je poudaril v filmu Gawilan, ki govori o njegovih izkušnjah z ustrahovanjem in njegovi plavalni karieri, Ernie pravi, da mu je z ljubeznijo in podporo okolice uspelo premagati sram, ki ga je občutil zaradi svoje telesne drugačnosti, in izstopiti iz svoje lupine. Preprosto pove:
“Vsak ima svoj namen na tem svetu. V življenju moramo biti borci.”
Kot je plavalni prvak nedavno objavil na svojih družbenih omrežjih, trenutno pospešeno trenira za paraolimpijske igre v Parizu leta 2024. Takole pravi: “Vsak dan še bolj trdo delam, da premikam meje mogočega – tako v bazenu kot v svoji skupnosti.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
