Ko je deček Arsenij videl, da njegovega ljubljenega psa ni več, si je zakril obraz in zaihtel. Z ihtenjem so prihajale njegove besede, pretrgane in glasne, in motile tišino.
“Zakaj je odšel umret na sámo? Zakaj ni umrl pri naju, ki sva ga imela rada?“
Ded je s hrapavim dotikom Arseniju obrisal solze in rekel: “Tako naju je opozoril, da zadnjo minuto vsakdo ostane sam z Bogom.“
Gre za zapis iz romana Laurus pisatelja Jevgenija Vodolazkina. V odlomku spregovori o prvem soočenju otroka s smrtjo in modrostjo starca, ki je doživel že veliko smrti.
Lahko bi rekli, da je tudi med nami vsak odrasel človek in marsikateri otrok že doživel smrt nekoga, ki mu je bil posebej blizu. Nekaterim je bližnji umrl pred leti, drugim prav pred kratkim in je spomin na odhod še vedno boleče živ.
Nekdo je umrl po daljši bolezni, drugi zelo na hitro in je težko verjeti, da ga zares ni več. Ne glede na to, kdaj in kako je naš bližnji odšel, nam njegovi zadnji dnevi, ure in včasih tudi minute ostanejo v posebej živem in dragocenem spominu.
Ko bližnji umira
Ko bližnji umira, se svojci ob njem trudijo s skrbjo in bližino, da bi mu odhajanje čim bolj olajšali. Svojci poskrbijo za medicinsko pomoč, lajšanje bolečin in drugo mogoče udobje, da bi bilo trpljenje čim blažje.
Poskrbijo za čustveno bližino, umirajočega tolažijo in se z njim pogovarjajo, ko to želi. S tem lajšajo njegove notranje stiske, se z njim spominjajo zanj dragocenih dogodkov, mu oprostijo napake, za katere prosi odpuščanja, in poskrbijo, da ga nihče ne vznemirja s tistim, o čemer noče (več) govoriti.
Mnogi za svojega umirajočega poskrbijo tudi duhovno. V času umiranja zanj veliko molijo. Duhovnik, ki ga pokličejo, mu podeli zakrament sprave, obhajilo ter zakrament bolniškega maziljenja, ki mu pomaga ob njegovem prehodu v večnost. Čeprav je to zelo težko sprejeti, umirajoči sčasoma začne usihati, njegova zavest pa se umikati svetu in prehajati v večnost.
Prehod v večnost je dejanje, ki ga umirajoči vedno naredi sam. Pot v večni prehod je zastrta tako našim očem kot tudi izkušnji in tu se začenja naše resnično slovo. Človek, ki umira, se v izbranem trenutku odtrga od svojcev in stopi na svojo novo pot.
Potreba po umiku v času pred smrtjo je povsem naravna, za duhovni preporod nujna in po Bogu lastna vsakemu umirajočemu.
V preteklosti so premnogi stari ljudje in tudi mlajši umirajoči pred smrtjo začutili potrebo, da se umaknejo od svoje družine; pa tudi danes marsikateri svojec pove: “Ves čas sem bil ob njem, vendar je umrl prav takrat, ko me ni bilo zraven.”
Umirajoči ni sam
Toda umirajoči v času umiranja v resnici ni sam. Svetniki so napisali, da umirajočega še pred fizično smrtjo obkrožijo duhovna bitja – angeli, na prehodu v večnost pa ga pričakajo in spremljajo Bog, Mati Marija ter sorodniki in prijatelji, ki so umrli pred njim.
Vsi ti mu pridejo naproti, mu kažejo pot in mu pri prehodu v večnost pomagajo. To pa so bitja, ki jih umirajoči v tistih trenutkih najbolj potrebuje in s katerimi se v zanj čudoviti notranji preobrazbi poveže na novi izkustveni ravni.
Preden umirajoči zapre oči, svojcem ob sebi nameni še zadnji hvaležen odziv, potem pa v enem silovitem vdihu, ob bogatem spremstvu duhovnih bitij in trenutku, ki ga izbere sam, zaplava v večnost, svoj novi dom.
Kdor kot bitje iz Vodolazkinovega romana umre sam, izpriča, da na koncu življenja človeku ostane samo Bog. Kdor ima pogum umreti sam, toliko bolj kaže, da je umrl v miru in zaupljivi povezanosti z Bogom, s katerim je vzpostavil posebej močno vez.
Za svojce, ki jih je zapustil žalostne, morda zmedene in prizadete, bo v resnici na poseben način prosil pri Bogu. Pošiljal jim bo mnoge duhovne milosti, v času njihovega prehoda pa jih bo pričakal tudi sam. Veliko zaupanje Bogu, ki ga je izrazil s svojim predanim odhodom, bo zanj sveta popotnica posebne vrednosti.
“Tisti, ki je živel pošteno, ne more težko umreti,” je zapisal sv. Alfonz Ligvorij. “Kdor svojo smrt popolnoma izroči Bogu, naredi najpopolnejše možno dejanje božanske ljubezni. Podoben postane svetim mučencem, umrlim zaradi vere in iz ljubezni do Boga.”
Svojci pa svojega človeka lahko spremljamo s prav takšno zaupljivo molitvijo, da bi bila njegova pot do Božjega srca čim krajša in nadvse osrečujoča.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
