Le kdo ne obnemi ob njegovih premetenih odbojkarskih potezah in mojstrskih podajah? 37-letni koroški odbojkar srbskih korenin Dejan Vinčić trenutno nastopa v klubu Rapid Bukarešta, a ko ga pokliče reprezentanca, ne okleva in za Slovenijo vedno rad pokaže svoje športne zmogljivosti.
Njegovi najzvestejši navijači niso gledalci, ki sedijo pred ekrani ali v dvorani. Zanj pesti najmočneje stiskajo trije otroci, s katerimi najraje preživlja prosti čas. In seveda z ženo Gordano, ki jo je pred dvema letoma popeljal pred oltar. Dejan je za Aleteio prijazno odstrl delček svoje zasebnosti.
Igrate vrhunsko, nanizali ste že veliko zmag. Človek bi na vašem mestu lahko postal samovšečen. Vi pa skromno poudarjate: žena je tista, ki si zasluži medaljo.
To je resnica in to vedno poudarjam. Že 18. ali 19. leto zapored igram v slovenski reprezentanci. Podpora soproge je zelo pomembna, saj sem med sezono precej odsoten in zavedam se, da ji s tremi otroki ni lahko. Zadnja kolajna, ki smo jo osvojili, je tudi ženina.
Dve leti nazaj ste pokleknili – a le pred ženo, pred nasprotniki nikoli. Zakaj ste zapustili koruzništvo in se odločili za zakon?
Med sezono si zaradi reprezentance nisva mogla privoščiti obreda. Ko se je po koroni vse zaprlo, sva se odločila, da to končno popraviva. Oba sva si želela poroke. Zaradi pandemije nisva mogla povabiti vseh gostov, ki sva jih imela v načrtu, tako da smo imeli simpatično poroko z ženo, tremi otroki in fotografom. Lepo je bilo. Zdaj čakamo na pravi trenutek, da naredimo velik cerkveni obred in ga proslavimo s prijatelji ter družino, tako, “kot se zagre”.
V Sloveniji so trije otroci že nad povprečjem. Kaj vam pomeni imeti večjo družino?
Z ženo nikdar nisva načrtovala, koliko otrok bova imela. Moram priznati, da se je zadnji pripetil in ni bil načrtovan. Presrečni smo, da ga imamo. Veseli smo, da smo velika družina, lepo nam je skupaj. Bo pa ostalo pri tem.
Kaj najraje počnete, ko se uspete zbrati vsi skupaj?
Starejša dva sta stara že 17 in 11. (V ozadju ga hči Anastasia resno popravi, da je stara 12 let, op. n.). Tako je, 12, kmalu bo 13. Vseh pet je skupaj bolj poredko, a takrat, ko smo, poskušamo preživeti čim več časa skupaj.
Trenutno so otroci pri meni v Bukarešti, saj so izkoristili krompirjeve počitnice. V šoli so jim počitnice še malo podaljšali, da smo lahko več skupaj. Otroci vedo, da ima “tata” tako službo, da ga dosti ni in so navajeni na to. Ko pa smo skupaj, preživimo čas kvalitetno – v pogovorih in družabnih igrah.
Katero družabno igro radi igrate?
Pokemon karte, te so zdaj najbolj “in”. Pa karte Uno in Človek ne jezi se.
Spogledovali ste se s koncem reprezentančne kariere … Kako je zdaj s tem? Upamo, da ta dan še ni prišel.
Ko pride kakšna “akcija” in ko se zopet zberem s fanti, se je temu težko odpovedati. Dokler bom imel kvaliteto in dokler jim bom lahko pomagal, bom igral za reprezentanco in dal vse od sebe.
Igral bom tudi za klubsko kariero, vse dokler bosta dala telo in glava. Vemo, da je kariera športnika kratka, zato jo je treba izkoristiti maksimalno. Ko enkrat končaš, se je težko vrniti nazaj. Ne želim se spraševati, zakaj nisem vztrajal še leto ali dve.
Kje vidite sodobno vlogo očeta?
Ta se je v primerjavi s preteklostjo res močno spremenila. Vzgoja, kakršne sem bil deležen jaz, je danes nepredstavljiva. Sem pa imel super otroštvo. Tudi jaz poskušam svoje otroke vzgajati na način, kot so vzgajali mene. Vzgoja je težka, sploh v mojem primeru, ker nisem dosti z njimi. Moram reči, da otroke precej razvajam.
Kdaj ste najbolj ponosni nase – z izjemo odličnih potez na igrišču?
Vesel sem uspeha tako v zasebnem življenju kot v športnem z osvajanjem medalj. Ponosen sem na celotno ekipo in na to, da imam zdravo družino in otroke, da so pridni in da pravilno razmišljajo. Najbolj vesel sem, da nama z ženo uspeva peljati naše življenje po pravi poti.
Kako otroci komentirajo očeta, ko se na igrišču bori kot lev?
Otroci so moji največji navijači. Tudi ob večjih rezultatih so bili z menoj. Veseli so, ponosni name, kar mi pokažejo in povedo. Na evropskem prvenstvu so mi organizirali družinsko presenečenje, kjer so zbrali na kupu vse prijatelje.
Upam, da sem otrokom pravi vzor in da jim dajem pravo vizijo, kako uspeti – ne le v športu, temveč tudi v življenju. Želim jim vcepiti vrednote, kot so trdo delo, vztrajanje in zavedanje, da se je treba v življenju boriti za vse.
Ste imeli že kot otrok vsajene te vrednote ali vam jih je vcepila športna dejavnost?
Oba starša sta doma imela sistem z veliko discipline, večkrat smo bili kaznovani. Kot mulcema sta nam govorila, kako se morava obnašati in gledati na stvari. Imel pa sem srečo, da sem imel v mladosti trenerje, ki so imeli podoben pogled na disciplino kot starši.
Odbojka je ekipni šport, kjer se tekmovalci zavedamo, da vse ni odvisno le od nas, temveč od celotne ekipe. Člani ekipe smo vedno na isti strani in podobno razmišljamo, zato so se omenjene vrednote nadaljevale do danes.
Ste razmišljali o tem, s čim bi se ukvarjali, če ne bi bili profesionalni odbojkar?
Iskreno povedano ne. Odkar sem začel trenirati odbojko in je prišla prva osvojena medalja na na pionirskem tekmovanju, sem stremel k temu, da se bom preživljal z odbojko.
Razen šole me ni zanimalo popolnoma nič, le odbojka, košarka, nogomet. (V ozadju se oglasi sin, ki očetu pomaga pri naštevanju, op. n..) Sin me je spomnil, da sem v otroštvu treniral karate. Ta mi je dal ogromno discipline. Sanjal sem o tem, da bi imel službo športnika, želja se mi je k sreči uresničila in traja do danes.
Omenili ste šolo. Je bila športna vzgoja vaš najljubši predmet?
Res je, športna vzgoja je bila takrat priljubljena pri vseh. Danes pa otroci iščejo izgovore, da ne bi telovadili. Sicer pa sem imel rad vse predmete, razen matematike.
V osnovni šoli ste izgubili očeta. Kakšno je bilo to obdobje za vas?
Bil sem star enajst let, brat pa je bil starejši. Ne morem reči, da sva prevzela vlogo očeta. A vsekakor sva morala hitreje odrasti in biti bolj odgovorna. V družini smo izgubili ikono, po kateri smo se zgledovali.
Oče je bil velik delavec in borec, ki se je boril ter žrtvoval za našo družino. Še danes je moj idol. To je bilo najtežje obdobje v mojem življenju, hkrati pa nas je utrdilo. Vem, da je oče ponosen na nas. Najpomembneje je bilo, da smo stopili na pravo pot in smo še vedno na pravi poti.
Kdo vas opogumlja, ko ste na tleh in niste v najboljši koži? Ima kaj pri tem tudi tatu Janeza Krstnika, ki ste si ga dali vtetovirati na roko?
Res je, tatu tam ni naključno. Po srbsko se Janezu Krstniku reče “Jovan Krstitelj”. Ta svetnik je zavetnik mojega očeta in odločil sem se za tatu, da je lahko nenehno blizu mene. Nisem pretirano veren, a verjamem. Omenjene stvari mi veliko pomenijo.
