Camille Bavarde je Francozinja, ki se je pred dobrim letom dni poročila. Pri 26 letih je sklenila, da ji takratna služba ne odgovarja več, in ustanovila svojo znamko otroških oblačil.
“Že nekaj časa sem imela idejo, da bi začela nekaj svojega. Videla sem, da je bilo delo, ki sem ga opravljala, premalo kreativno, želela sem si nekaj več.” Ravno v tistem obdobju se je naučila šivati. Ker pa ni vedela, kako in kje naj začne, je svoje skrbi izročila Bogu in svetemu Jožefu.
“Šla sem v domačo cerkev, prižgala svečo pred svetim Jožefom in mu rekla, da bi rada nekaj počela z rokami, a ne vem, kje naj začnem. V desetih dneh po tem dogodku sem imela idejo, projekt, logotip, ime podjetja. Imela sem vse, kar sem potrebovala. Prav neverjetno.”
1. Kako postavljate mejo med delom in kreativnim ustvarjanjem v prostem času?
Imam srečo, da imam svojo delavnico, kjer je moj prostor za ustvarjalni nered. Zvečer simbolično zaprem vrata in vse, kar sem delala, ostane tam. Edino, kar si dovolim, je šivanje gumbov na kavču med gledanjem filma. Sicer pa poskušam delati le v delavnici. In ko sem utrujena in se mi zdi, da bi se morala ustaviti, se preprosto ustavim.
2. Kje najdete navdih?
Veliko jih najdem na Pinterestu in družbenih omrežjih. Na internetu je res ogromno koristnih informacij in virov navdiha. Všeč mi je vintage slog. Zelo sem navezana na staro modo, navdihujejo me tudi stare družinske fotografije, ki sem jih našla v predalu pri starih starših. Lepoto iščem predvsem v detajlih.
Svojim kreacijam rada dodajam detajle, kot so čipke in kitke, ki spominjajo na minule čase. Danes je po mojem mnenju premajhen poudarek na detajlih, oblačila so zelo enotna in preprosta in to velja tako za otroška oblačila kot za tista za odrasle.
3. Radi delite svoj pogled na lepoto, ki jo iščete v podrobnostih, na primer v šopku rož, sončnem žarku … Kakšno sporočilo želite prenesti na ta način?
Malenkosti so tiste, ki me osrečujejo. Veselje poskušam najti povsod. To je tudi dober način, da se zahvaljuješ in poveličuješ Boga. Iskreno verjamem, da je to ključ do sreče. Ko vidim nekaj lepega, kar se me dotakne, želim to deliti. Ko vidim neverjeten sončni vzhod, si rečem, kako je mogoče, da ne verjamemo, da je to nekdo ustvaril. Kako naj verjamemo, da je to posledica naključja?
Včasih se mi zdi, da imam sposobnost opaziti tisto, česar drugi ne bodo videli, in to je sreča.
4. Od kod izvira vaša vera?
Odraščala sem v katoliški družini. Bila sem pri skavtih in to mi je še dodatno okrepilo vero in mi omogočilo, da znam biti pozorna na podrobnosti. Ko smo bili s skavti sredi narave, smo se čudili nebu, soncu in vsemu, kar nas je obdajalo.
Branje Svetega pisma in vsakodnevna molitev sta navadi, ki gradita vero. Sprva se je treba veliko truditi, nato pa se to zasidra v tebi. Danes je moja vera povezana z vsemi drobnimi znamenji. Boga zares vidim v svojem življenju.
Na mojo vero je močno vplivala tudi poroka, saj se je po poročnem dnevu še bolj okrepila. Takrat sem se resnično naučila vse predati in zaupati Gospodu. Proces prepuščanja zelo pomaga v bitki z izzivi, ki jih prinese življenje.
5. O veri veliko govorite tudi na družbenih omrežjih. Kako je prišlo do tega?
To je povezano s čudenjem, ki sem ga omenila prej. Večina ljudi želi na omrežjih deliti tisto, kar se jim zdi lepo, in tako je tudi pri meni. Objava se zgodi spontano. Ne razmišljam o tematiki in ne razmišljam vnaprej. Ko na primer preberem verz, ki se me dotakne, želim to deliti tudi z drugimi, saj lahko koristi še komu. Ko delim vsebine, povezane z vero, je enako. Želim deliti, ker se mi to zdi lepo in ker želim, da se to dotakne tudi drugih.
6. Za svoj 26. rojstni dan ste na Instagramu objavili sporočilo, v katerem ste zapisali, da ste končno našli svojo srečo. Kaj ste želeli povedati s tem?
Odraščala sem v družini s petimi otroki, jaz sem najmlajša, preostali so precej starejši. Kot majhna sem veliko časa preživela z odraslimi, poletne počitnice sem preživela pri starih starših, bratrancev nisem imela. Ker sem bila obkrožena z odraslimi, sem komaj čakala, da tudi sama odrastem.
Vedno sem se veselila naslednjega koraka. 26 let se mi je zdela idealna starost in sem se je zares veselila, čeprav sem bila tudi do takrat večinoma srečna. Ko sem pri teh letih poročila, sem končno dobila občutek, da sem tam, kjer moram biti, in ni mi več treba razmišljati o tem, kaj sledi.
Ko se poročiš, ljudje takoj vprašajo: “Kdaj bo pa otrok?” Jaz pa pravim, da sem srečna, kjer sem. Prvič v življenju sem se v danem trenutku počutila zares srečno in mirno in ni se mi bilo treba predstavljati, kaj bo sledilo v naslednjem koraku.
7. Svoje podjetje ste ustanovili kmalu po poroki. Je na ta uspeh vplival tudi zakon?
Ne vem, če bi začela svoj posel, če ob sebi ne bi imela moža, ki me tako podpira in mi vliva moči. Od prvega dne dalje čutim njegovo močno podporo. Vedno je podpiral to, kar sem želela narediti, a na zelo moder način. Nikoli ni takoj rekel, da je vse super, ampak mi je dal dobre nasvete, povedal mi je tudi, ko sem se motila. To je tisto, zaradi česar tudi sama rastem. Čutim, da je mož zares z menoj, in to mi daje krila.
8. Imate najljubšega svetnika?
Zelo rada imam svetega Jožefa, saj je on tisti, h kateremu se obrača moja družina, ko potrebujemo čisto konkretno pomoč. Ker je zavetnik delavcev in družin, lahko zares deluje v naših življenjih in to sem doživela tudi sama.
Nedavno sem se poglobila v življenje svete Terezije iz Lisieuxa, ki je prej nisem dobro poznala. Zelo se me je dotaknila njena pot k svetosti.
9. Katera misel se vas najbolj dotakne?
Besede svete Katarine Sienske: “Če si to, kar bi moral biti, boš zažgal ves svet.” To je citat, po katerem poskušam živeti vsak dan. Spoznala sem, da sem bila nesrečna, ko nisem bila tam, kjer bi morala biti, in to me je zagrenilo. Moramo se truditi biti tam, kjer nas želi Bog, saj bomo srečnejši in posledično naredili tudi veliko več dobrega.
10. Kaj bi za konec sporočili mladim, ki jih skrbi za (poklicno) prihodnost?
Najprej bi rekla, naj molijo, zaupajo Gospodu in naj se pustijo voditi. Naj jih ne zavede običajen diskurz o tem, kaj pomeni uspeti. Za mnoge ljudi to pomeni, da si dober v šoli, imaš odlične ocene, ki ti dajo možnost, da boš leta in leta v službi, ki ti morda sploh ni všeč. Seveda obstajajo ljudje, ki jim to zelo ustreza, in to je super.
Imam pa občutek, da je še vedno veliko mladih, ki se pustijo zvleči v ta proces, ne da bi se globoko v sebi zamislili, kaj hočejo in kaj si močno želijo. Ne smemo se pustiti preslepiti temu pojmu uspeha, ki je predvsem finančne narave. Škoda je, da si pristrižemo krila in smo nesrečni, ker smo storili nekaj, kar nam je govorila družba.
Tretji poudarek je to, da imamo vse življenje čas za to, kar imamo radi. Prav je, da se motimo. Ko si mlad, je lahko izbira kariere zelo zapleten proces. Ampak odločitev ni dokončna. Sama sem dober primer. Študirala sem psihologijo, danes pa imam šiviljsko podjetje, ki nima nobene povezave s tem.
Na študij ne smemo gledati samo kot na način iskanja zaposlitve, ampak tudi kot način rasti, ki presega učenje teoretičnih stvari. To je bil moj primer za študij psihologije, prav nič mi ni žal, tudi če nisem postala psihologinja. Izbire torej niso dokončne in prav je, da ne veste takoj, kaj želite početi. Še posebej, ker si lahko v eno stvar prepričan, čez deset let pa si premisliš.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.
