Ko se visokorasli odbojkar v skoku dvigne nad mrežo in z osredotočenim pogledom udari žogo s hitrostjo avtomobila na avtocesti, nasprotnikom zaledeni kri. Navijačem pa se od ponosa dvigne tlak. Klemen Čebulj zna odbojko narediti atraktivno. Koroški športnik pa izkazuje navdušenje ne le nad žogo, temveč tudi nad svojo družino. Klemen je o zasebnih plateh življenja spregovoril posebej za bralke in bralce Aleteie.
Pri 24 letih ste postali očka, kar je za današnje čase zgodaj. So bili starši in prijatelji začudeni nad zgodnejšim očetovstvom?
Starši so bili zelo veseli, da sva se sploh odločila za otroke, potem pa so bili navdušeni, ko nama je uspelo. Bili so polni pričakovanj. Sicer pa prijatelji nad najino odločitvijo niso bili preveč presenečeni. Imava jih kar nekaj, ki so imeli otroke v ranih letih.
Z ženo sva se namenoma odločila, da bova imela otroke, dokler sva še mlada. Želela sva biti aktivna starša, ki se s svojim otrokom zmoreta zabavati. Nisva želela, da naju starost pri tem ovira.
In kako vam gre?
Zdi se mi, da je zdaj najlepše obdobje, saj se s sinom lahko pogovarjam, mu razlagam in sem mu vzor. Tudi Louis se ukvarja s športom in tu sem mu lahko vzor, kar se mi zdi najlepše.
Kateri šport si je izbral?
Nogomet.
Bi sinu priporočali udejstvovanje v vrhunskem športu?
Mislim, da je to vsekakor odvisno od njegove prihajajoče športne poti, a če se bo sam odločil postati vrhunski športnik, mu bom z veseljem pomagal in ga opremil z dobrimi nasveti. Če pa se bo odločil drugače, ga bom na njegovi poti prav tako podprl.
Kako velika je bila vaša primarna družina?
Imam še sestro. Z ženo imava enega otroka in za zdaj ne načrtujeva povečanja družine. Iskreno rečeno, nimava niti časa, saj je moj delovnik precej naporen. Še toliko težje bi bilo moji ženi. Ta ima že zdaj ne ravno lahko nalogo – zaradi moje odsotnosti igra vlogo mame in očeta v enem.
Kdo postavlja meje, kadar ste vsi prisotni doma?
Z ženo si dobro razporediva vloge in nimava vnaprej določenega sistema, kdo sprejema odločitve. S skupnim pogovorom se sproti odločava enakovredno.
Vrhunski športniki imajo privzgojene določene vrednote – red, sodelovanje ipd. Ste imeli v družini ostro postavljene meje?
Red je bil vedno na prvem mestu. Kolikokrat sem slišal, da se ne sme delati stvari po liniji najmanjšega odpora! Ni pa bilo vojaške discipline, le običajna vzgoja za normalno rast. Pri 16 letih sem šel od doma in trdna vzgoja mi je na samostojni poti pomagala, da sem bil navajen na red.
Ste odšli za odbojkarskimi uspehi?
Tako je, zaradi odbojke sem zapustil dom in odšel v Maribor.
Kakšen odnos ste imeli s šolo?
Najraje sem imel telesno vzgojo, ko ni bilo treba sedeti za mizo. Takrat sem bil “prost”. Moja mama je bila vzgojiteljica, zdaj je v pokoju že leto dni, in mi je znala privzgojiti učne navade. Želela me je navaditi, da stvari naredim čim prej in ne odlašam.
Visoki ste čez dva metra, kar je seveda pozitivna stvar. Pa vas je višina kdaj omejevala?
Omejevala me je pri smučanju, ko so mi starši vsako sezono morali kupiti nove pancerje. Nikoli jih nisem uporabljal dlje časa. Dandanes pa me višina ovira med potjo, na letalu nikoli nimam dovolj prostora za noge.
Radi imate pse, v vašem domu kraljujejo kar štirje. Z ženo sta se spoznala ravno zaradi kužkov. Nam poveste zgodbo?
Želel sem si bostonskega terierja (majhen in igriv pes, ki je podoben angleškemu in francoskemu buldogu, op. n.). Našel sem leglo, ki je bilo v Kopru. Lastnica kužkov je bila prijateljica moje žene Sare (Sara je ena prvih v Sloveniji imela to pasmo psov, op. n.).
Ko sva se dobila, mi je prijazno razložila vse o pasmi. Preskočila je iskrica. Na koncu sem se odločil, da bom kužke kupil pri drugem lastniku. Sva pa s Saro takrat ostala v stikih in se vedno več in več dobivala. Zgodba se očitno ni končala.
Je pomembno, da je žena športnika navdušena nad praktičnim ukvarjanjem s športom oz. aktivnim gibanjem?
Sara je aktivna in se rada giblje v naravi, kjer preživi veliko časa. Skrbi tudi za naše živali in z Louisom pohajkuje po gozdu in travnikih, kar je nekaj pozitivnega, saj skrbi za njegov razvoj. Poleg tega pa tudi njej dobro dene, da je zunaj in ne tiči doma, ko sem jaz odsoten.
Kako se počutite, ko zapustite družino in odidete v tujino?
Tisti čas je zame najtežji, saj se zavedam, da zamujam trenutke z njimi. Ko se spet snidemo, se je treba počasi privaditi nazaj na skupno življenje, saj imamo vsak zase drugačen dnevni ritem. A menim, da je ključna naša povezanost, saj komaj čakamo, da se spet vidimo in čas preživimo skupaj. Vsekakor pa ni lahko.
Vi ste Korošec, žena Primorka. Naštejte mi eno dobro in eno manj dobro lastnost Primorcev in Korošcev.
Slaba lastnost Primorcev je, da so zelo vzkipljivi. Pozitivno pa je, da so zelo veseli ljudje in vedno pripravljeni narediti vse za družino in prijatelje. Tudi za Korošce in celotno Slovenijo je značilno, da znamo stopiti skupaj in si v težkih trenutkih pomagati med seboj. Ne vem pa, če imamo Korošci kakšne negativne lastnosti.
Ste skromno rekli.
Da. (smeh)
Kaj vam pomeni poroka? Kje ste videli razloge za ta korak?
Poroka je pomembna pri skupnem sporazumevanju in temu, da sva si marsikje enaka v pogledu na stvari. Zakon združuje. Če je le mogoče, je odlično, da sta osebi poročeni in si delita zavezanost med seboj.
Se vam na tekmah, potovanjih, letalih kdaj zgodi kaj zabavnega, nepričakovanega?
Ko nas v tujini, sploh na Japonskem ali Filipinih, ljudje opazijo v skupini štirih ali petih “dvometrašev”, nas gledajo, kot da bi prišli z lune. A tega smo se že navadili in niti ne opazimo več. Se nam pa na poteh vedno kaj zanimivega pripeti.
