Le kdo ne pozna Alfija in njegovega značilnega giba vratu, pevca z bogatimi glasovnimi sposobnostmi, ki razveseljuje staro in mlado? Ali njegovega posebnega “poljuba”, ki se okoli novega leta znajde na vseh glasbenih repertoarjih?
Alfi je v neponovljivem Ansamblu bratov Avsenik sodeloval kar devetnajst let, na odrih pa kraljuje že šest desetletij. Štajerski pevec se je za Aleteio prijazno in nadvse iskreno razgovoril.
Že šest desetletij animirate, zabavate ljudi in jih spravljate v dobro voljo. Pri skoraj 80 letih še vedno nastopate. Kje zberete moč in energijo? Kje si napolnite baterije?
K sreči prve tri dni v tednu ni prireditev, tako da imam kar nekaj dni časa, da se spočijem od nastopov, ki so po eni strani psihofizičen napor. A tisto, kar človek dela z veseljem, ni težko. Rad pojem, nastopanje mi je v veselje in užitek, zato se z njim napolnim z energijo. Še vedno me na odru vsakič znova navdajajo posebni občutki, rad naredim nekaj pozitivnega za ljudi.
Sicer pa je bila vaša prva zaposlitev popolnoma druge sorte. Kako vam je šlo?
Po poklicu sem tekstilni tehnik, končal sem Tehnično tekstilno šolo v Mariboru. Dve leti sem delal v tekstilni tovarni MTT. V tistem času je bilo v Mariboru kar nekaj tekstilnih tovarn.
Pa bi celo življenje zdržali v poklicu, ki ni povezano z glasbo?
Tudi delo v tovarni mi je bilo v veselje. Še zdaj rad gledam modne TV-oddaje, revije oz. prireditve. Še vedno sem v dobrih stikih z znanim modnim kreatorjem, dvakratnim magistrom akademskega oblikovanja tekstila in oblačil, Petrom Movrinom, ki trenutno ustvarja v Parizu.
Ste tudi sami kreirali oblačila?
Ne, delal sem v proizvodnji. Pomembno je vedeti ne le, kaj se lahko naredi iz blaga, temveč je treba imeti širše znanje o materialu ter njegovi kakovosti. To, kar prihaja iz narave, od živali, je bolj prijazno do človekovega telesa kot pa umetni materiali.
Vidim, da imate žilico za modo. Potemtakem vašo družino oblačite kar vi?
To ne, saj imamo dandanes v trgovinah precej ponudbe. Na žalost pa ta prihaja iz tujine, ves tekstil v Sloveniji je že izumrl. To se pozna na kvaliteti oblačil, ni vse dobro, kar je videti lepo.
Od tekstila pa ste kmalu presedlali na glasbo. Devetnajst let ste prepevali pri legendarnih Avsenikih. Nekaj se šušlja o knjigi, ki bo opisala marsikatero vašo dogodivščino?
Letos spomladi bo izšla moja biografija Alfi 60 in v njej bo napisanih ogromno zanimivih dogodkov iz Avsenikovih časov. Besedilo bo obogateno s 300 fotografijami.
Predvidevam, da ste si bili s člani ansambla kot družina. Imam prav?
Med seboj smo se zelo dobro razumeli, kljub temu, da smo imeli po dvajset koncertov mesečno. Te številke še dolgo ne bo nihče spravil skupaj. Včasih je bilo na leto od 250 do 300 nastopov, tudi dva koncerta dnevno, med njimi precej dobrodelnih.
Nastopali smo na nemško govorečem področju, doma pa smo dobrodelno največ nastopali za gasilska društva in različne dobrodelne organizacije. Vsako leto smo koncertirali v zagrebški dvorani Vatroslav Lisinski. Skupaj smo bili v ZDA, jaz sem bil v ZDA ter Kanadi kar osemkrat, dvakrat tudi v Avstraliji.
Ste tam nastopali izključno za Slovence?
Za Slovence in domačine, ki so prihajali z njimi. Ogromno je bilo namreč družin, kjer je bila soproga npr. Kanadčanka, mož pa Slovenec.
Pa so vam glasilke zdržale?
Mogle so, saj smo se tako odločili. Ker smo bili vztrajni in disciplinirani, je šlo. Res pa je, da gre tu za napor, ki ga lahko preneseš le v določenih letih, npr. do petdesetega ali šestdesetega leta.
Ste čutili pritisk, da morate z Avseniki vsakič nastopiti s popolnimi glasovnimi sposobnostmi in energijo?
Ne, pritiska ni bilo. Vse smo delali po dogovoru. Ker smo bili vsi enotni, smo uspeli. Glasbo smo delali iz veselja, ne zaradi pritiska.
Kako gledate na nekvalitetno narodnozabavno glasbo?
Ljudje nekvaliteto sami izločijo. Lahko rečete, da je ta in ta skladba sama po sebi idealna, a če ne bo odziva pri poslušalcih, to ni to. Nekateri rečejo, da bodo naredili hit, a se potem to ne zgodi. Zgodi pa se, da nekaj narediš mimogrede, pa iz tega nastane hit.
Pred leti ste dobili vzdevek “gospod Silvester”. Seveda se je to zgodilo zaradi skladbe Silvestrski poljub iz leta 1971. Zanimivo je, ko ste pesem prvič slišali, ste jo v studiu le trikrat ponovili in bilo je popolno zapeto.
Dvakrat.
A sprva vam pesem ni bila všeč, kajne?
Menil sem, da mora biti za novo leto pesem bolj vesela. A morda je ravno zaradi svoje otožnosti postala evergreen.
Gospod Privšek vas je prepričal, da jo zapojete. Ste mu bili pozneje hvaležni ali se vam še danes zdi preveč otožna za novo leto?
Ogromno je žalostnih pesmi, ki prej ostanejo v srcu nekoga, kot pa tiste poskočne. Zbral sem več tistih skladb, ki so bile v srce segajoče, kot pa poskočnih. Eno je veselje, drugo duša.
Ko smo ravno pri srcu, vaša srčna izbranka je ga. Beba, s katero ste cerkveno poročeni že zelo dolgo.
Tako je, letos praznujeva zlato poroko. Povrh tega bom septembra tudi sam dopolnil 80 let. Čakata me torej dve lepi obletnici.
Čestitamo. V glasbi je redkost, da pari oz. zakonci dolgo ostanejo skupaj … Zakaj uspeva vama?
Če hočeta dva dolgo biti skupaj, si morata biti najprej simpatična, potem pa se morata spoštovati. V določenih trenutkih je treba sprejeti kompromise, pozitivne in negativne trenutke sozakonca in imeti željo ostati skupaj.
So tudi žena in sinovi pevsko usmerjeni?
Tudi žena in sinova imajo posluh in glas, a nikdar niso nastopili kot izvajalci. En sin je po izobrazbi elektrotehnik, drugi agronom. Eden izmed sinov ima sicer ogromno stika z glasbo, a le kot ozvočevalec in osvetljevalec odra.
Kako pa je vaša intenzivna glasbena pot vplivala na družino?
Poglejte npr. trgovskega potnika, ta v ponedeljek odide od doma in se vrne v soboto. In tako 40 let. Ne obstaja služba, kjer bi bil lahko z družino nonstop skupaj doma. V življenju se je treba posvetiti tudi delu, obenem pa vzdrževati pozitivne stike s svojo družino.
Vam je to uspelo.
Tega ne moreš načrtovati. Življenje pelješ naprej in o tem ne razmišljaš. To mora biti v duši – želja po tem, da ostaneš skupaj in povezan z bližnjimi.
Verjetno pa ste družino razvajali takrat, ko ste bili doma.
Družina je šla z menoj dostikrat na turnejo, s tem ni bilo težav. Večkrat sem bil sam, družina pa tudi. Življenja brez žrtve ni. Tudi ljudje, ki hodijo v redno službo, morajo tam ostati do poznega popoldneva in niso ves dan skupaj.
Res pa je, da nekateri z delom pretiravajo. Vsaka služba ima določene zahteve, z delom se preživljamo in od zaslužka živimo. Da bi pa cel dan skupaj doma gledali skozi okno, pa tudi ne gre.
Ste morali kako povabilo na nastop zavrniti, ker se ni skladalo z vašimi osebnimi prepričanji?
Nikoli se nisem in se ne bom ukvarjal s politiko; nikoli ne bom ločeval ljudi. Zame so vsi poslušalci. Ti, ki pridejo na nastop, pridejo zaradi glasbe. S politiko se ne obremenjujem in je ne komentiram.
Če si politik, moraš biti samo politik, saj si le tako lahko dober. Če si glasbenik, moraš biti samo glasbenik. Nekateri se ukvarjajo s petimi stvarmi hkrati, a z nobeno od teh niso prišli do tistih vrhov, ki bi jih lahko dosegli, če bi se ukvarjali izključno z eno stvarjo.
Ko ste pred dobrima dvema letoma zaradi korone pristali v bolnišnici, ste se iz bolnišnice javljali z nasmehom. Kje v negotovih trenutkih, kot je bil ta, najdete vero, da bo vse v redu?
Ko zboliš, je težko najti oporo in optimizem. Ne moreš že vnaprej vedeti, kaj se bo izcimilo na koncu. Ni me toliko prizadela korona kot pa pljučnica, zaradi katere sem skoraj dva meseca ležal v bolnišnici. Moja mišična masa je bila skromna, nisem mogel hoditi. Kar zadeva zdravje, so bili to zame najbolj temačni trenutki. Na trenutke sem obupoval. Preživel sem z voljo in tudi srečo.
Kakšen se vam zdi novi pevec mladih Avsenikov?
Nikdar ne ocenjujem drugih pevcev. Vsak je popolnoma svoja osebnost. Jaz ne morem biti Tom Jones, Tom Jones pa ne jaz. Oceno daje samo publika. Morda je novemu pevcu nekoliko lažje, ker se uči iz pesmi, ki so bile že davno posnete.
Ko sem prepeval sam, sem zapel le tri ali štiri skladbe Franca Korena. Z Avseniki sem posnel 350 pesmi in moral sem se dobro osredotočiti, da pesmi nisem kopiral in jim dal nov pridih.
Kakšno glasbo pa poslušate v avtu?
Žal mi je, da se na slovenskih radijskih postajah vrti premalo glasbe s slovenskimi besedili. Zdi se mi, da moramo spoštovati materinščino. V Italiji na radiih ne boste slišali več tuje glasbe kot italijanske, na Madžarskem pa vse tuje hite celo posnamejo na novo, v madžarščini. Tam imajo spoštljiv odnos do svojega jezika.
Od nekdaj me je zanimalo, kje ste dobili idejo za vaš legendarni gib vratu?
Gib je prišel popolnoma spontano. Med turnejo sem ga pri nekom opazil, poskusil sem in šlo je. To sem potegnil iz nekega šaljivega konca svoje psihe. Vidim pa, da je bilo gledalcem in poslušalcem simpatično in vedno se ob tem zgradi pozitiven trenutek med nami.
