Neplodnost je zahtevna preizkušnja: propadli načrti, programirana spolnost, pomanjkljiva komunikacija zaradi trpljenja, krivda ali celo strah pred razhodom … Nekateri zakonci pričujejo, da so ob preizkušnji utrdili zakonski odnos, nekaterim pa se je skrhal.
“Neplodnost je velika preizkušnja, povzroči globoko trpljenje in niso vsi opremljeni za soočenje s situacijo, ki vzbuja občutke jeze, krivice, dvoma, osamljenosti, krivde … Vsekakor obstaja tveganje, da zakonski odnos razpade,” pojasnjuje družinska svetovalka Florence Pasquier-Desvignes, ki v Lyonu skupaj z možem vodi skupino za neplodne pare.
Ohraniti trden odnos ob preizkušnji neplodnosti je resnično velik izziv. Treba je spregovoriti o čustvih na zelo intimnem področju, treba je še naprej načrtovati druge stvari v življenju in se odločiti, da se s preizkušnjo spopadeta skupaj. Navajamo šest nevarnosti, ki lahko uničijo zakonski odnos, če na to nismo pozorni. In prav toliko smernic za okrepitev in poglobitev odnosa.
1
Trpljenje zadržujemo v sebi
Vsak lahko podleže skušnjavi in se zapre v lastno bolečino, češ, saj me drugi ne more razumeti. Maja in Evgen, oba stara 36 let, sta poročena osem let. Sedem let sta se trudila za otroka. Sčasoma sta se naučila govoriti o trpljenju in živeti z bolečino. “Bolečina je še vedno navzoča, a ne zavzema več vsega prostora,” pomirjeno zaupata zakonca.
Sprva se jima je bilo zelo težko pogovarjati o trpljenju, ki sta ga doživljala. “Potrebovala sva čas, da sva spregovorila. Ko se moramo soočati z lastnim trpljenjem, si težko predstavljamo, da bi se soočali še s trpljenjem drugega. Še lastnega trpljenja ne razumemo, kako bi torej zmogli trpljenje drugega!”
Postopoma sta okušala, kako dobro dene, če lahko drug drugemu spregovorita o trpljenju in ga ne zadržujeta v sebi. “Bolj ko govorimo, bolj smo lahko pozorni na drugega. Začnemo se zavedati, katere situacije so še posebej boleče za drugega, kot je pogled na nosečnico ali na otroka v materinem naročju …
Ko se vsega tega zavemo, smo šele lahko navzoči za drugega in v oporo v težkih trenutkih. Ob podpori drugega smo močnejši.” Florence Pasquier-Desvigne poudarja, da je medsebojna komunikacija v preizkušnji neplodnosti težka – ker se dotika najgloblje notranjosti – a je poglavitna. “Če hočeta zakonca ostati skupaj, se morata naučiti pogovarjati. Morata se odpreti drug drugemu, spregovoriti o svojih občutjih, čustvih in doživljanjih.” Pomoč tretjega lahko pomaga osvoboditi pot besedam in spodbudi pogovor med zakoncema, ki se bojita spregovoriti iz strahu, da ne bi drugega ranila ali prizadela.
2
Trpljenje zadržujemo znotraj zakonskega odnosa
Velika skušnjava je, da se zakonca zapreta v trpljenje in se izolirata od drugih. Čutita, da jih drugi, ki ne doživljajo enake situacije, ne morejo razumeti. Lahko se zgodi, da se raje ogibata stikom, ker ju je okolica že prizadela z nerodnimi opazkami. Tudi pogovori prijateljev o otrocih povzročijo bolečino. “Obstaja velika nevarnost, da se zakonca zapreta vase. Ni dobro ostati sam s tako globokim trpljenjem na plečih,” opozarja Florence Pasquier-Desvignes.
Maja in Evgen se popolnoma strinjata: “Dobro je, da nekako uspemo najti zlato sredino med potrebo, da se zavarujemo (pred brezobzirnostjo ali tistim, kar težje prenašamo) in skušnjavo, da se umaknemo v slonokoščeni stolp. Postopoma sva se z drugimi začela pogovarjati o svojem trpljenju. Zelo pomembno je, da smo dostopni drugim. Kajti tako tudi prejemamo podporo in pomoč.”
Zakonca sta trdno oporo in pomoč našla na srečanjih za neplodne pare. Trenutki veselja in prijateljstva jima vlivajo moči, da zmoreta “živeti vsak dan v vsej polnosti in v vztrajnem pričakovanju in upanju”.
Florence Pasquier-Desvigne spodbuja, da pari poiščejo strokovno pomoč in se vključijo v skupine, kajti “spremljanje v takšni preizkušnji je resnično dobra pomoč! Pari se lahko brez obsojanja pogovarjajo med seboj o svoji prehojeni poti in o občutkih. Čutijo se razumljene, saj se vsi v skupini soočajo z enako preizkušnjo. Spletejo trdne medsebojne prijateljske vezi.”
3
Spolnost omejimo zgolj na produktivno funkcijo
Spolnost para, ki se soočata z neplodnostjo, postaja težavna in tega si ni ravno lahko priznati. Zdravniški pregledi se vrstijo drug za drugim, intimnost para je razgaljena in telo se mimogrede dojema kot reproduktivni stroj. Zakonca si nič več ne izkazujeta ljubezni in nežnosti, samo še preštevata plodne dneve.
Vse to vpliva na spolnost para in jo lahko globoko rani. “Štejeva spolne odnose in jih načrtujeva ciljno usmerjeno v zanositev. V nevarnosti sva, da spregledava združevalno razsežnost spolnosti in se osredotočava zgolj na prokreativno, kar je zelo boleče. Sami sebe ali drugega popredmetimo, spustimo na raven živali. Ne smeva pozabiti, da je najpomembnejša ljubezen,” zaupata Maja in Evgen. Svetujeta, naj se ne “prepustimo ritmu medicine in tehnike,” da ne izgubimo izpred oči združitve in občestva, ki sta zajeta v zakonski spolnosti.
4
Opustimo vse druge načrte
“Zakonca, ki se soočata z neplodnostjo, težko ohranjata druge načrte, saj jima je glavni načrt propadel,” pojasnjuje zakonska svetovalka. Selitev, menjava službe, potovanje … Lahko smo v skušnjavi, da bi vse prestavili v način pripravljenosti “za vsak slučaj”. Toda življenje brez načrtov je žalostno.
Maja in Evgen sta to grenkobo okusila na lastni koži: “Rada potujeva, a sva nehala načrtovati. Nisva si upala rezervirati letalskih kart, takoj sva pomislila: ‘Ne, takrat bi bil lahko že otrok na poti.’ A kmalu sva spoznala, da načrti prinašajo dinamiko v zakonsko življenje. Zdaj spet načrtujeva, odločno rečeva: ‘Greva!’ in si urediva zavarovanje za odpoved. To je bila za naju velika sprememba. Spet živiva!’
5
Krivimo sebe ali odgovornost prelagamo na drugega
Če ni znanega razloga za neplodnost, je paru ta krivda v veliki meri prihranjena. Kadar pa odgovornost neplodnosti obtiči na enem, se hitro zraven prikrade še uničujoča rana – krivda. Eden od načinov, da zavarujemo zakonca, je, da se s težavo soočata skupaj, da si povesta, da ni samo eden odgovoren, temveč oba. V isti preizkušnji sta zakonca eden drugemu najboljša opora. Zato je pomembno, da se oba skupaj udeležujeta zdravniških pregledov.
Klara in Cene sta čakala pet let, preden se jima je rodila hčerka. Vzrok je bila Klarina endometrioza. Vključila sta se v NaPro zdravljenje. Klara pravi, da je neprecenljivo, ker vključuje oba.
“Zdravljenje z NaPro tehnologijo vključuje moža, pravzaprav je on tisti, ki izpolnjuje razpredelnico opazovanj ženinega ciklusa. Tako žena ni več sama v zdravljenju neplodnosti, kot se zgodi pri postopkih umetne oploditve. Pomembno je, da sta vključena oba,” poudarja Klara. Skupaj v preizkušnji drug drugemu vsak dan znova izrekata da, kar pomeni, da vsak sprejema sebe in sozakonca, sprejema zakon takega, kot je, z vsemi slabostmi in krhkostmi.
6
Želja po obvladovanju vsega
Potrditev neplodnosti je hud udarec. Za Majo in Evgena je bila kot “nenadna klofuta, na katero nisva bila pripravljena”. Preizkušnja je še toliko težja v družbi, ki je vajena v hipu vse obvladovati. Da sta Maja in Evgen uspela preizkušnjo sprejeti, je bila ključna prepustitev Božji volji.
Dejavna katoličana pričujeta: “Pred tremi leti sva opustila NaPro zdravljenje. Ker se vsak proces zdravljenja enkrat konča, ker je bilo žensko telo preobremenjeno in ker sva na ta način izrekla Gospodu: ‘Storila sva vse, kar je bilo v najini moči, zdaj pa ti predajava štafeto, naj se zgodi tvoja volja.'” Dober zgled zaupanja v Boga in načrte, ki jih ima za vsakega od nas.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
