Življenje Gianluce Firettija, mladega Italijana, se je po diagnozi raka popolnoma spremenilo. Njegova moč pri soočanju z boleznijo nam je vsem lekcija o veri in zaupanju v Boga tudi v najtežjih trenutkih.
Gianluca se je rodil 8. septembra 1994 v Sospiru v pokrajini Cremona v Italiji. Bil je živahen deček in navdušen nogometaš.
Vendar se mu je pri 18 letih življenje nenadoma spremenilo. Zaradi bolečin v desnem kolenu je opravil več preiskav, ki so pokazale strašljivo diagnozo: osteosarkom, najpogostejšo vrsto kostnega raka.
Po zaslugi prijateljice Valentine je spoznal duhovnika Marca D’Agostina, s katerim je vzpostavil prijateljski odnos in z njegovo pomočjo poglobil vero. Gianluca mu je odprl svoje srce, mu zaupal svoje dvome in vprašanja o tem, kaj nas čaka po smrti.
Oče Marco je bil presenečen, ko Gianluca ni zavrnil bolezni, temveč jo je sprejel in se povzpel na Kristusov križ.
Knjiga Svetnik iz sosednje hiše
Don Marco D’Agostino je skupaj z Gianluco napisal knjigo Gianlucova abeceda, prerezana na pol, ki pripoveduje izkušnjo bolezni in vere mladega osemnajstletnika. Leto dni po njegovi smrti je objavil novo besedilo z naslovom: Gianluca Firetti, svetnik iz sosednje hiše.
Druga knjiga pripoveduje o tem, kako se je Gianluca prebil v srca in življenja mnogih ljudi, zlasti mladih , ki jih je pritegnil pravi čudež – ne okrevanje po bolezni, ampak izpolnitev njegovega življenja v dane in prejete ljubezni, v nenehni molitvi, v izročitvi Bogu in končno v sveti, mirni smrti.
Gianluca ni nenadoma postal sosednji svetnik, ampak dan za dnem, malo po malo.
Druge je postavil pred sebe
Za svoje prijatelje, ki so stali v vrsti, da bi ga obiskali, je imel spodbudne besede. Na vse, ki so ga srečali, je prenašal vedrino in za mnoge postal znamenje vstajenja. 20-letnik je bil pravi živi evangelij.
Njegov brat Federico se v knjigi spominja:
“Z bratom sem tudi jaz znova odkril vsakdanje življenje malih stvari. Ker verjamem, da so v življenju pomembne majhne stvari. In tega naju je naučil Gian.”
Njegovo stanje se je slabšalo iz dneva v dan, vendar je v njem rasla želja po življenju, čeprav se je zavedal, da je konec blizu:
“Oče, umiram. Kaj me čaka? Kakšna bo moja nagrada? Ali me čaka Jezus?” je vprašal.
“Neke noči je Gianluca bratu razkril: ‘Navsezadnje sva ustvarjena za nebesa. Za vedno. Za večnost.'”
Vrsta pred bolniško sobo
24. januarja 2015 so ga sprejeli v bolnišnico. Kljub bolečinam je imel čas za obiske in je poslušal ljudi, ki so se menjavali v njegovi sobi. Iz prostora trpljenja in smrti se je spremenila v prostor srečanja in molitve.
Vsakemu od svojih prijateljev je ponavljal: “Prosim vas, ne zapravljajte svojega življenja, bodite dobri, učite se. Sam bi namesto trpljenja raje preštudiral 500 strani.”
Gianluca je umrl 30. januarja 2015. Na stotine ljudi se je prišlo še zadnjič poslovit od njega. Njegova prijateljica Valentina se je v knjigi spominjala: “Bil je resnično poseben mladenič. Vernik. Bolj ko ga je bolezen uničevala, bolj je sijala njegova duša.”
