Davor Pušnik je že kot otrok sanjal o tem, da bi imel svoj ansambel. Ker ni želel ostati samo pri sanjah, je zavihal rokave in skupaj s prijateljema res ustanovil ansambel, ki že več kot 20 let uspešno razveseljuje poslušalce po vsej Sloveniji – Ansambel Unikat.
Kot pravi, mu glasba predstavlja življenje, saj je z njo povezan že od nekdaj, predvsem pa tudi vsakodnevno, od jutra do večera.
Poleg tega, da igra v narodnozabavnem ansamblu, je kot voditelj zaposlen na radiu Štajerski val. Popoldneve mu zapolnjuje čas z družino in poučevanje diatonične harmonike, večeri pa velikokrat minejo na nastopih.
Nas lahko popeljete v svoje osnovnošolske dni in razložite, kaj vas je navdahnilo, da ste ustanovili svoj ansambel?
Že kot osnovnošolec sem sanjal o ansamblu. Moj sošolec Luka Polanec je bil prav tako močno navdušen nad glasbo, a ni igral nobenega inštrumenta. Navdušil sem ga za kitaro in odločila sva se, da bova skupaj ustanovila ansambel.
K sodelovanju sva povabila še sošolko Špelo, za katero sva vedela, da zna zelo lepo peti. Ustanovili smo Ansambel Unikat, ansamblu pa je dal ime kar naš duhovnik Marko Kramer.
Ideja treh osnovnošolcev se je razvila in rezultat je viden še danes – Ansambel Unikat. Kako se je razvijala glasbena pot vaše skupine? Na katere trenutke ste najbolj ponosni?
Mogoče je ključ za uspeh in tako dolgo delovanje ravno v tem, da smo delovali zelo počasi. Na začetku glasbene poti smo imeli kar nekaj mentorjev, ki so nas usmerjali in nam dajali napotke. Potem pa smo seveda pridno začeli ustvarjati glasbo. Prve pesmi nam je začel pisati naš mentor, gospod Franci Lipičnik, nekdanji ravnatelj Glasbene šole Kamnik.
Potem pa smo že začutili, da lahko tudi sami kaj naredimo. In ko se nam je pridružil naš pevec Matic, je z njim prišel tudi kitarist Andrej. Takrat smo začeli tudi nekako ustvarjati svoj melos.
Matic je bil slogovno neobremenjen narodni pevec, ker pred tem ni počel nič, kar bi bilo povezano z narodnozabavno glasbo, in je še danes po duši roker. On je začel sestavljati melodije v svojem slogu, tako kot je čutil, in to ni bilo tipično narodnozabavno.
Pozneje so nastale tudi klasične narodnozabavne viže, po katerih smo poznani še danes, zelo radi pa naredimo tudi kako priredbo v akustični izvedbi. Sami pa že pišemo pesmi, ki so seveda akustičnega zvena, to pomeni na primer klavirska harmonika, bas kitara in pa vokali in akustična kitara zraven.
Ponosni smo pa morda res ravno na svojstven zven, na nekoliko neobičajno narodnozabavno različico, ki jo ustvarjamo. Ravno v zvezi s tem nas velikokrat pohvalijo poslušalci in tudi nekateri drugi glasbeniki, tako da smo na to zagotovo vsi najbolj ponosni.
Kaj naredite, ko v ansamblu pride do konfliktov, različnih idej in mnenj? Kaj je ključ, da ansambel obstaja že toliko let?
Tako dolgo smo že skupaj, da smo se nekako navadili drug na drugega. Poznamo šibke točke in dobre lastnosti vsakega posameznika, zato do večjih trenj ne prihaja, do različnih mnenj pa morda kdaj, vsaj kar zadeva glasbo. Sicer pa smo zdaj že toliko stari, da se vse zmenimo normalno in “po odraslo”, tako da zaenkrat, hvala Bogu, ni bilo večjih konfliktov. In tako naj tudi ostane!
Recept za tako dolgo sodelovanje je kot prvo to, da skupaj ustvarjamo glasbo, drugo pa, da je za ansambel zelo pomembno, da ima nastope. Če hodiš samo na vaje in malo igraš, je zgodbe hitro konec.
Pri nas z nastopi zaenkrat, hvala Bogu, ni problemov, ker smo zasedeni že leto in pol vnaprej. Bistvo ansambla je, da ima nek zagon in cilje. Vsak teden gremo na nastop, vsak teden razveselimo ljudi in to je tista potrditev, da delamo prav in da še vedno vztrajamo skupaj.
Kako je glasba “obogatila” vaše življenje?
Meni osebno je glasba dejansko življenje. Delam na radiu, kar pomeni, da sem že od jutra povezan z glasbo. Popoldan učim učence igrati diatonično harmoniko. Tako je med tednom, med vikendi pa tako ali tako igram z ansamblom. Moji dnevi so dejansko prežeti z glasbo. Samo takrat, ko spim, ni glasbe, pa še takrat sanjam kako melodijo. 😊
Krmarjenje med družino in glasbeno kariero je lahko velik izziv. Kako ohranjate ravnotežje med obojim?
Krmarjenje med družino in glasbo je pri meni uspešno. Morda tudi zato, ker me je moja žena spoznala, ko sem že bil glasbenik, muzikant in sem že imel ansambel, tako da je vedela, v kaj se spušča. In res s tem nimam problemov, družina me močno podpira, kar zadeva glasbo.
Tudi otroka sta zelo navdušena nad glasbo. Sicer se še nobeden od njiju ne ukvarja tako z njo, da bi hodil v glasbeno šolo ali kaj podobnega, sta bolj športno naravnana, ampak kljub temu rada poslušata glasbo in rada pogledata kakšen posnetek. Ko sem kdaj po televiziji, si to z veseljem ogledata.
Kako družina vpliva na vašo glasbo in obratno?
Družina na mojo glasbeno pot definitivno vpliva pozitivno, ker smo v dobrih odnosih in sem lahko neobremenjen na nastopih. V zelo veliko pomoč mi je tudi to, da lahko v nedeljo po nastopih zjutraj dlje spim. Glasbena kariera pa tudi vpliva pozitivno, ker imam nekaj več miru in prostega časa, tako da sem res zadovoljen na obeh področjih življenja.
Poučujete harmoniko. Kaj želite poleg glasbenega znanja predati svojim učencem?
Poleg glasbe želim svojim učencem predati neko zaupanje v narodnozabavno glasbo, predvsem pa spoštovanje do glasbe, ki jo imamo Slovenci, in prav diatonična harmonika je prepoznaven inštrument nas, Slovencev.
Vedno pravim, da če si po duši res pošten človek in je poleg še dobra glasba, žar v očeh, kombinacija teh dejavnikov potem na odru prikaže pristnost vsakega posameznika. Raje vidim, da se učenec med skladbo zmoti in je nasmejan, kot pa da vse vedno odigra brez napak, a se mrko drži.
V prvi vrsti je na odru najbolj pomembna glasbenikova osebnost, zdi se mi, da imajo od nastopa človeka z dobro osebnostjo tudi poslušalci največ.
Kdaj ste najbolj ponosni na svoje učence?
Ko nastopajo na kakšnih koncertih, sploh na tistih z dobrodelno noto. Ker če lahko z glasbo pomagamo, osrečimo kakšno družino ali posameznika, se mi zdi, da je to potem tisto plačilo za vse naše razdajanje in pa seveda za tisti prosti čas, ki ga učenci izkoristijo za glasbo.
Navsezadnje je dobrodelnost lastnost, ki ostane zapisana v tebi vse življenje. Zato se mi zdi, da je pri današnji mladini in pri mojih učencih nekaj najlepšega, ko lahko spremljam take stvari.
