Še iz osnovne šole nam je znana zgodba o Tomu Sawyerju, ki je s preprostim trikom pokazal, kakšna je razlika med bremenom in luksuzom – ali je ročno pleskanje ograje delo ali zabava?
Podobno se mi zdi, da se lahko s svojim dojemanjem razkošja igram v materinstvu, seveda pod pogojem, da mi ni prehudo. Na to velikokrat pomislim, ko mi je nekaj dolgočasno, nesmiselno, pusto, enolično. Kaj bi se mi v tistem trenutku zdelo razkošno?
Po rojstvu otroka se mi je na primer zdelo nadvse razkošno tisto, kar naenkrat ni bilo več samoumevno – da sem se lahko v miru oprhala, pojedla hranljivo kosilo, se oblekla v čista oblačila (in so nekaj časa ostala čista).
Zdaj se mi zdi razkošje, ko lahko intelektualno delam, ko imam zvečer čas za branje knjige otrokom, ko lahko sama berem knjigo v miru. Zdi se mi privilegij, ko lahko karkoli delam brez časovnega pritiska. Da greva z možem na zmenek, da se lahko lepo uredim.
Običajno kot luksuz doživljamo vse, kar nam je bilo za nekaj časa odtegnjeno. Imam nekajkratno izkušnjo vrnitve iz bolnišnice – kako sem bila hvaležna in pomirjena, ko sem končno lahko spet spala v svoji postelji, pogledala skozi okno na domač prizor, vonjala domače vonje. Ali pa nekaj, za kar mislimo, da nam ne pripada (več). Ali pa nekaj, za kar si nismo mislili, da nam bo kadarkoli dano.
Včasih nas presune Božja milost, ki se na nas izliva povsem zastonjsko in nepričakovano. Lahko je to prizor v naravi, otrokov nasmeh ali prisrčno dejanje, doživljanje notranjega blagostanja ob lepi glasbi.
Kot velik blagoslov in razkošje doživljam prijateljske odnose z drugimi zakonci in družinami. Posebej počaščeno se počutim, ko nas nekdo povabi k sebi, čeprav smo številčna družina, saj mi ni samoumevno, da se je pripravljen potruditi za takšno (živahno) množico.
Razkošje se mi zdi vse, kar naredim čuječe, zbrano, pozorno. Pravijo, da mnogi ljudje po smrti bližnjega najbolj pogrešajo vsakdanje reči – korake po sobi, smeh ljube osebe, način, kako je nekaj počela. Res je največji luksuz ravno to, da živimo in da lahko uživamo ljubečo bližino.
Psalmist v 21. psalmu govori: “Gospod, kralj se veseli v tvoji moči, v tvoji zmagi, kako zelo se raduje! Hrepenenje njegovega srca si mu dal, prošnje njegovih ustnic nisi odrekel. Zares, prehitel si ga z blagoslovi dobrega, na glavo si mu položil krono iz čistega zlata. Za življenje te je prosil, ti si mu ga podelil: dolgost dni vekomaj in za vedno. Velika je njegova slava v tvoji pomoči, veličastvo in sijaj polagaš nanj.”
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
