Smrtni greh uniči posvečujočo milost, ki smo jo prejeli s krstom, ko nam je bil izbrisan izvirni greh in smo postali Božji otroci. Katekizem katoliške Cerkve nas uči:
Kristusova milost je neodplačen dar, ki nam ga Bog daje iz lastnega življenja, ki ga Sveti Duh vliva v našo dušo, da jo ozdravi greha in jo posveti. To je posvečujoča ali pobožanstvena milost, prejeta pri krstu. V nas je vir dela posvečenja … (KKC 1999)
Spoved: odpuščanje grehov
Ko dosežemo starost razuma, smo sposobni razumeti težo greha in se odločiti, ali bomo grešili ali bili zvesti Bogu. Ko zavestno grešimo, pademo nazaj v duhovno smrt, katere smo bili osvobojeni s krstom. Zato je Jezus postavil zakrament spovedi (Jn 20,23), prek katere bi nam bili grehi odpuščeni in izgubljena milost povrnjena:
Kdor pristopi k zakramentu pokore, dobi od Božjega usmiljenja odpuščanje za žalitev, storjeno zoper njega, in je hkrati spravljen s Cerkvijo, ki jo je ranil s svojimi grehi in ki si z ljubeznijo, zgledom in molitvijo prizadeva za njegovo spreobrnjenje. (LG 11)
Misli svetnikov o zakramentu svete spovedi:
Mali grehi nas oslabijo
Ko nam je milost povrnjena, bodimo pozorni na naša dejanja, da ne storimo smrtnih grehov. Skorajda neizogibno pa je, da podležemo malim grehom, ki slabijo našo voljo in zmanjšujejo posvečujočo milost v nas. Tovrstnih grehov se redno očiščujmo pri spovedi.
Kdaj pa naj bi pravzaprav obiskali spovednico? Kot vsako bolezen odkrijemo zaradi simptomov, tudi naša duša, ko je bolna, kaže nekaj znakov. Tu jih je nekaj:
1
Hitro se razjezimo
Če smo bili pred kratkim pri spovedi, lažje prenašamo negativno vedenje drugih ljudi. Lažje razumemo, da negativne izbire niso nujno osebne žalitve; lahko razumemo, da druga oseba preživlja slabe trenutke. Toda ko minevajo dnevi in tedni od naše zadnje spovedi, je naše potrpljenje izčrpano in smo težko razumevajoči do drugih. Čutimo, da nam kri vre od jeze in eksplodiramo že ob najmanjši provokaciji.
2
Vdamo se skušnjavi
Ne glede na obliko je skušnjava vedno prisotna. Skušnjavec nas obdaja in čaka na našo neprevidnost, da nas napade in spotakne. Ko se to zgodi, bi se moral v naši vesti oglasiti alarm: znova se moram okleniti Boga! Nič ni boljšega od dobre spovedi, da nas znova okrepi.
3
Opuščamo molitev in mašo
Obda nas duhovna lenoba, ki si je ne znamo razložiti. Ni nam do molitve in obisk svete maše se nam zdi odveč in morda celo nepotreben. Morda iščemo izgovore, zakaj ne moremo iti v domačo cerkev.
4
Pesimistične misli
Ko naše duhovno življenje peša, smo težko optimistični. Bolj bomo nagnjeni k črnogledosti in slabemu mnenju o drugih, nič se nam ne zdi dobro in v vsakem in vsem iščemo napake.
5
Smo žalostni
Vedno bolj tonemo v žalost, ne da bi pravzaprav vedeli, zakaj. Morda razmišljamo o tem, da so vsi proti nam, da ne cenijo tega, kar počnemo. Morda bomo mislili, da bi bilo bolje, če bi se oddaljili od družine, prijateljev ali sodelavcev. Smo nezadovoljni s tem, kako smo videti, naša samopodoba je vse manjša. Postopoma izgubljamo občutek, da smo neprecenljivi, ker smo Božji otroci, ki jih je ustvaril On.
Zagotovo bi lahko dodali še druge simptome, toda če opazimo katerega od omenjenih, ne razmišljajmo preveč. Pojdimo k spovedi! Gospod nas bo sprejel z ljubeznijo, kakor je sprejel izgubljenega sina: “… jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden” (Lk 15,23-24).
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.
