Znova smo praznovali božič: Jezus je prišel med nas kot nebogljeno dete. Veliko napako pa delamo, če se nam zdi, da ga lahko zgolj zato, ker je videti tako majhen, udobno umestimo v svoje življenje (pravzaprav delamo štiri napake).
“Sladkost božiča” vse prevečkrat zamegli osrednji pomen tega praznika, saj je pravi pomen božiča tako izredno močan, da skorajda ni privlačen: Jezus je prišel, da bi nas spremenil v samega sebe.
Najprej si priznajmo, da se nam to ne zdi prijetno. Tako bi moralo biti.
Sv. Pavel je to vedno znova ponavljal:
- “Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni,” je povedal Galačanom.
- “Živeti je zame Kristus,” je dejal Filipljanom.
- “Kajti umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu,” je povedal Kološanom.
Toda morda smo dopustili, da so nam te fraze postale preveč domače. Da bi to resnično razumeli, kakor je treba, prisluhnimo bl. Kolumbi Marmionu, ki je iste stvari izrekel v sodobnem jeziku:
“Nikoli ne pozabite te resnice: večni Oče je zadovoljen z nami le v tolikšni meri, kolikor posnemamo njegovega Sina in kolikor v nas vidi podobo svojega Sina.” Naj se nam to vtisne v spomin. Pavel je mislil resno: Bog želi gledati nas in videti Jezusa.
Toda, drugič, pomembno je, da takoj poudarimo: Bog ne želi vojske klonov.
“Življenje v Kristusu” lahko v naših mislih vzbudi zaskrbljujočo podobo izgube osebnosti znotraj kulta. Toda v dejanskem življenju Cerkve so svetniki najrazličnejših oblik in velikosti, tudi vaše. Za začetek primerjajte sv. Pavla, ognjevitega svetovnega popotnika, in Kolumbo Marmiona, meniha, ki je ostal doma. Imela sta isti cilj, končala pa sta na zelo različnih krajih.
Papež Benedikt XVI. je dejal: “Če Kristusa spustimo v svoje življenje, ne izgubimo ničesar, res ničesar, prav ničesar od tega, kar dela življenje svobodno, lepo in veličastno.”
Tretjič: Božič nam kaže, kaj pomeni “življenje v Kristusu”, tako da nam razodeva Jezusovo človeškost.
S tem, ko Jezus postane otrok, nam razkrije svoj celoten načrt za naše življenje.
- Ko ga vidimo, vemo, kaj moramo storiti: dojenček nima glasu, zato moramo govoriti namesto njega; dojenček ne more hoditi, zato ga moramo prinesti k drugim.
- Njegove jasli nam kažejo, kaj moramo ceniti: s tem, ko je postal begunski otrok, nam kaže, da moramo iskati Božje varstvo in ne svetne moči ter družinsko ljubezen in ne materialnih dobrin.
- Jezus v jaslih pa potrebuje vseh sedem del usmiljenja: treba ga je sprejeti, nahraniti, napojiti in obleči; obiskati ga je treba kot bolnika ali zapornika; z miro ga celo pripravimo za pokop.
Tako nam Jezus ob božiču kaže, kako on služi v nas in kako mi služimo njemu v drugih.
Četrtič: Jezusova božanskost ob božiču kaže, kaj Bog namerava storiti z nami.
Cerkveni očetje so jasno videli pomen božiča, toda njihova opredelitev praznika Jezusovega rojstva je bila tako dolgo pozabljena, da danes že kar vzbuja ogorčenje: “Postal je človek, da bi mi postali božji,” je zapisal Atanazij.
Vendar nas to ne bi smelo presenetiti. Ko nas je Bog ustvaril, je rekel: “Naredil bom človeka po svoji podobi in naj gospoduje.” Naš prvi papež, Peter, pa je dejal, kako je smisel Cerkve, skupaj s krstom in evharistijo, da nas naredi “deležne Božje narave”. Zelo lepo povedano. Nismo Bog, vendar smo v Kristusu deležni tega, kar je njegovo.
Petič, Jezus, ki ga obiščejo angeli, nam pokaže, kje je naš pravi dom.
Jezus nam jasno pride naproti kot gost, ki živi na svetu, pa ni od tega sveta – pripada drugemu kraljestvu, polnemu angelov, in ne našemu, kjer jih le redko vidimo. To nam razkriva tudi kraj, kamor smo namenjeni.
“Ni še razodeto, kaj bomo, vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je,” v prvem pismu piše apostol Janez. Kristus bo “preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva,” je sv. Pavel povedal Filipljanom.
Po življenju, ki ga bomo preživeli kot Kristusovo življenje, mu bomo nekega dne podobni tudi mi. In to je pravi pomen božiča.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
