Sodelujete v komentiranju na spletnih forumih? Radi izražate svoja mnenja o politiki, estradnikih ali običajnih ljudeh z zanimivimi zgodbami? Opažate, da pri spletni komunikaciji tudi sami postajate bolj nesramni in žaljivi?
Psiholog in zakonski in družinski terapevt prof. dr. Robert Cvetek razlaga, da anonimnost za računalnikom oz. mobitelom pogosto povzroči manj zadržano vedenje, tudi agresivno. Od kod pridejo te “temne” plati ljudi? V nadaljevanju.
Je lahko človek res popolnoma drugačen kot sicer, ko se v anonimnosti skriva za mobitelom in podaja spletne komentarje?
Raziskave kažejo, da se ljudje v anonimnosti obnašamo nekoliko drugače oz. manj zadržano. V splošnem lažje povemo, kar resnično mislimo, poveča pa se tudi izražanje agresivnosti.
V manjši meri pričakujemo, da bo izraženo imelo neke posledice za nas osebno, morebitne negativne reakcije ali povratne informacije imajo manj posledic v resničnem življenju. V živih stikih si npr. mladostniki v manjši meri upajo biti žaljivi do sovrstnikov, saj lahko njihovo vedenje povzroči celo fizični obračun ali socialne posledice – na primer izločitev iz družbe vrstnikov.
Povrh vsega pa je posameznik v živo običajno lahko bolj empatičen in pogosteje ter jasneje uvidi posledice, ki jih njegovo dejanje ali izjava povzroči pri drugem, saj ga lahko opazuje.
Ima vsak od nas “temne” plati osebnosti?
Da. Nekateri seveda več, drugi manj. V ekstremnih razmerah (npr. v vojni) se lahko te naše “temne” lastnosti, ki sicer verjetno niti ne bi prišle do izraza, razkrijejo.
Znana je Zimbardova raziskava, v kateri so bili običajni, psihično stabilni ljudje naključno postavljeni v vlogo paznikov in zapornikov, pa so morali raziskavo predčasno že šesti dan prekiniti, ker so pazniki postali sadistični, brutalni in kruti, zaporniki pa depresivni in pod hudim stresom.
Za nekatere krute paznike v koncentracijskih taboriščih med vojno velja, da so v navadnem okolju bili precej običajni, celo dolgočasno običajni, za razliko od okolja v koncentracijskem taborišču.
Podobno bi lahko morda dejali tudi za “online” okolje. Zavedati pa se moramo, da raziskave na področju duševnih motenj in bolezni kažejo, da ima v običajnih razmerah nekje do štiri odstotke ljudi tako imenovano asocialno ali antisocialno osebnostno motnjo, ki naj bi bila tudi precej dedno pogojena.
Še več, do 10 odstotkov ljudi ima prevladujoče izražene osebnostne lastnosti (in ne duševne motnje) “temne triade”, to je makiavelizma, psihopatije in narcisizma. Za njih je značilno, da so nagnjeni k manipuliranju in izkoriščanju drugih, k brezbrižnosti, pomanjkanju vživljanja v drugega, impulzivnosti in napihnjenemu občutku lastne pomembnosti.
V zadnjem času bolj raziskujejo tudi sadizem, osebnostno lastnost, ki pomeni uživanje v povzročanju bolečine, trpljenja ali ponižanja drugih. Te lastnosti so sicer v večji meri prisotne pri manjšini, vendar pa se nekatere od teh lastnosti do določene mere nahajajo verjetno v nas vseh.
To so psihološki termini. Kako bi to prevedli v krščanski jezik?
Vsi smo grešniki. Če nam je ob prebiranju zgornjih opisov skozi možgane šinila misel v smislu “glej, kakšni so drugi, kako dobro je, da sem jaz boljši od njih”, smo morda že blizu blagemu narcisizmu, lahko bi rekli farizejstvu.
Po nekaterih raziskavah so kristjani od vseh prej naštetih “temnih” lastnosti v povprečju še najbolj ranljivi prav za narcisizem in manj za manipulativnost, uživanje v trpljenju drugega in podobno. V spletnem anonimnem okolju te temne lastnosti pogosto bolj pridejo na plano, sploh če se najde več podobnih posameznikov.
Ne želim pa poenostavljati, saj gre za zapleten proces, ki je odvisen od posameznika, stopnje poistovetenja z neko spletno skupnostjo, načinom komentiranja, možnostjo povratnih informacij na komentarje in podobno.
Na takšnih platformah lahko prihaja tudi do tega, da posameznik srečuje različna mnenja in kritike, ki jih lahko razloži kot napad nase, svojo identiteto ali samopodobo, kar lahko vodi do reakcij, kot sta jeza ali bes.
Pa vendar, od kod ta močna čustva v ljudeh?
Raziskave v zadnjem času zaznavajo porast depresivnosti, zagrenjenosti in anksioznosti, ki jih lahko povezujemo z negativnimi čustvi, kot so bes, jeza in razočaranje. Zakaj prihaja do tega, ni povsem jasno in na to vpliva več dejavnikov.
Eden od njih je verjetno ta, da je v družbi po eni strani sicer vedno več svobode in izbire, hkrati pa manj gotovosti in strukture ter več pritiskov. Za osnoven občutek varnosti je dobro, da veš, kako se “pravilno” vesti in odločati.
Včasih si šel v trgovino in si imel na izbiro tri šampone, danes pa jih imaš trideset; zdaj pa izberi najboljšega zate, da boš zadovoljen. Če ne izbereš najboljšega, po nekih družbenih predpostavkah nisi izkoristil tega, kar ti življenje ponuja, in tako ne moreš biti zadovoljen ter srečen, tako ali tako je pa koncept sreče danes kar malo problematičen.
Po drugi strani nam življenje prinaša ogromno izzivov, stresa, kriz, neuspehov in porazov. Včasih gre življenje navzgor, včasih pa tudi precej navzdol, enkrat se življenje tudi konča. Kaže, da nismo prav dobro opremljeni za spoprijemanje s tem, že naše razumevanje življenja pogosto ni v skladu s to resničnostjo.
Ko nam v življenju kaj ne gre, hitro pridemo do zagrenjenosti, besa, jeze. Če se seveda nismo naučili “iz kislih limon narediti limonade” oz. uravnavanja teh čustev in stanj. Spomnimo se svetopisemskega Kajna, kako zagrenjen je bil in jezen celo na Boga, ker mu daritev (in verjetno še kaj v njegovem življenju) ni prav dobro šla.
Recimo, da je komentiranje po forumih neka sprostitev napetosti. Pa ti ljudje dejansko doživijo katarzo?
Sproščanje zatrtih čustev lahko zagotovi začasno razelektritev njihove jeze ali drugih negativnih čustev. A takšen kratkotrajen občutek olajšanja dolgoročno pogosto pomeni še več negativnih čustev. Sodelovanje v sovražnem vedenju na spletu lahko prispeva k ciklu negativnosti ter poslabša težave oz. konflikte.
Nekatere raziskave kažejo, da sodelovanje v destruktivnem agresivnem vedenju na spletu negativno vpliva tako na posameznikovo duševno zdravje kot na celotno spletno skupnost. Morda lahko to lepo razloži psihični mehanizem, ki ga v okviru študija družinske terapije poučujemo na Teološki fakulteti.
Recimo, da ima nekdo v sebi občutek manjvrednosti, frustracij, ponižanja, nemoči, sramu, krivde, bolečine, neumnosti, jeze nase, neuspeha, s katerim se ni nikoli prav soočil, z njim ne zna ravnati, ga obvladati, nositi. Pogosto ga niti pogledati ali zavestno zaznati ne more, saj je zanj preveč strupen, razdirajoč in preplavljajoč.
Čeprav ga lahko zavestno ne zaznava v sebi, pa megleno čuti, da je nekje prisoten. Ko s komentarjem nekoga užali, prizadene, povzroči bolečino, je v tistem trenutku ta drugi (ne pa on) tisti, ki je nemočen, osramočen, neumen, ponižan, v bolečini, frustriran in podobno.
Tako se žaljivec na nek način znebi razdirajočih občutkov, saj jih ne vidi v sebi, ampak v drugem. Nekaj tega prenosa lahko vidimo tudi v primeru, ko kakšen študent pade na izpitu, pa mu je kar nekako lažje, če za njim pade še kdo.
Ampak s tem ne “profitira”, kajne?
Četudi se znebi teh občutij za kratek čas, običajno ti občutki zanj ostanejo enako problematični. Še posebej, če prejemnik bolečino, povzročeno s komentarjem, prav tako doživi kot “strupeno”, preplavljajočo, psihično razdirajočo in težko za prenašati.
Če namreč teh občutkov ne zmore preoblikovati, razstrupiti ali “odrešiti”, dobi žaljivec dodatno potrdilo, da so ta nerazrešena občutja (še vedno) psihično razdirajoča in nerazrešena. Le še vprašanje ur ali dni je, da bo njihova jakost v žaljivcu prevelika, in jih bo treba spet na nek način sprostiti.
Kaj pa takšni osebi v resnici pomaga?
Raziskovalci v zadnjem času govorijo tudi o “svetli triadi” človekove osebnosti, to je humanizmu, prepričanju, da je potrebno ljudi obravnavati s spoštovanjem, ter verjetju v zmožnost ljudi za rast, sodelovanje in pozitivne spremembe.
Za razliko od žaljenja ter nekontroliranega izražanja jeze in besa je za iskanje bolj zdravih načinov soočanja s čustvi in reševanja konfliktov, kot so konstruktivna komunikacija, empatija in reševanje problemov, vsekakor bolj verjetno, da bo privedlo do dolgotrajnega olajšanja in pozitivnih rezultatov za vse vpletene.
Pomaga, če nam uspe v odnosih predelati, razstrupiti in “odrešiti” nepredelane in razdirajoče psihične vsebine, čeprav je to pogosto težko. No, imamo pa en odličen zgled “odreševanja”, star okrog 2000 let.
