“Prvi Božji odgovor v trpljenju ni govor ali teorija, ampak je njegova hoja z nami, to, da je ob nas.” Te besede tolažbe je papež Frančišek ponudil na srečanju s skupino italijanskih staršev, ki so izgubili otroka. Starše je spodbudil, naj se v svoji žalosti obrnejo na Boga in postavljajo vprašanja, da bodo lahko našli luč in moč za naprej.
“Pravzaprav ni nič hujšega kot utišati bolečino, utišati trpljenje, odstraniti travme, ne da bi se z njimi soočili, k čemur nas v naglici in omami pogosto vodi naš svet,” je razmišljal papež. “Vprašanje, ki se kot krik dviga k Bogu, pa je zdravilno. To je molitev.”
Papež se je srečal s člani združenja Talita Kum s sedežem v Vicenzi na severu Italije, katerega namen je spremljanje staršev, ki so izgubili otroka. Frančišek je prosil, naj njegov govor prebere eden izmed vatikanskih uslužbencev, saj ga je še vedno pestil bronhitis.
Bolečina ob izgubi otroka
“Najprej vam želim pogledati v obraz, z odprtimi rokami sprejeti vaše zgodbe, zaznamovane z bolečino, in pobožati vaše srce, zlomljeno in prebodeno kot Jezusovo na križu: srce, ki krvavi, srce, ki toči solze in ga trga težak občutek praznine,” je zbrane nagovoril papež.
“Izguba otroka je izkušnja, ki ne sprejema teoretičnih opisov in zavrača obrabljenost verskih ali pretirano čustvenih besed, sterilnih spodbud […], ki bi sicer radi potolažili, toda na koncu še bolj prizadenejo tiste, ki se tako kot vi vsak dan soočajo s težkim notranjim bojem.”
Obrnite se na Boga in On vam bo ponudil roko
Frančišek pa je starše spodbudil, naj v svoji žalosti ne izgubijo upanja in naj se še naprej na kakršenkoli način obračajo na Boga, da bi mu odprli svoje srce.
Bolečina, zlasti če je tako skeleča in brez razlage, se mora okleniti le niti molitve, ki vpije k Bogu dan in noč, ki se včasih izraža v odsotnosti besed, ki ne poskuša razrešiti drame, ampak nasprotno, živi v vprašanjih, ki se vedno vračajo: “Zakaj, Gospod? Zakaj se mi je to zgodilo? Zakaj nisi posredoval? Kje si, medtem ko človeštvo trpi in moje srce žaluje za nepremostljivo izgubo?”
“Bratje in sestre, ta vprašanja, ki žgejo v notranjosti, vznemirjajo srce; toda če se hkrati odpravimo na pot, kot to počnete vi z veliko poguma in celo napora, nam ravno ta trpeča vprašanja odpirajo žarke svetlobe, ki nam dajejo moč, da gremo naprej,” je pojasnil papež.
Ta vprašanja, ki “človeka prisilijo, da se poglobi v boleč spomin in objokuje izgubo, obenem postanejo prvi korak molitve in človeka odprejo za sprejem tolažbe in notranjega miru, ki ju Gospod ne neha dajati”.
Gospod prihaja, da bi vas znova dvignil
Papež je zapisal, da “Gospod dejansko želi priti v naš dom, dom našega srca in domove naših družin, ki jih je pretresla smrt: želi nam biti blizu, želi se dotakniti naše stiske, želi nam podati roko, da bi nas znova dvignil”.
“Jezus je pustil, da se ga je naša bolečina dotaknila, hodil je po isti poti kot mi in nas ne pusti samih, ampak nas osvobaja bremena, ki nas utesnjuje, tako da ga nosi za nas in z nami.”
Frančišek je staršem zagotovil, da je njihove hčere in sinove “za roko prijel Gospod in jih boste nekega dne spet videli, znova jih boste objeli, lahko boste uživali njihovo navzočnost v novi luči, ki vam je nihče ne bo mogel vzeti.”
“[Gospod] želi posušiti vaše solze in vam zagotoviti: smrt nima zadnje besede. Gospod ne pušča brez tolažbe.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
